Zvečer sem v gozdu slišala jesen. S prav posebno radostjo mi je zašelestela na uho in s prvo ponedeljkovo slano (in nepredvideno jutranjo rekreacijo po avtomobilskih šipah) napovedala vojno klorofilu. Jesensko listje ima v vetru čisto drugačen zvok kot pomladno, ki je v svoji nežnosti in mehkobi skoraj neslišno. Trd zvok. Nenaraven.
Po dolgem času sem se spet sprehodila na moj ljubi hribček Tomaž, družbo pa mi je delala naša petmesečna kuža. Ples sonca med oblaki je imel svoj čar in kot običajno sem spet videla nekaj fotk. Za drugič, ko bo mašina zraven. Takrat bodo divje češnje v svoji najbolj žareči rdečini in še tista stara, celo leto nepokošena trava bo dobila zlat pridih.
Doma pa smo si končno naročili sonce. Dobesedno. Padla je živa meja iz smrek, ki so že nekaj let odžirale popoldansko sonce. Zrasle so prek vseh meja. Že od malih nog me boli srce ob zvoku motorke, prizor padajočega drevesa mi je neopisno mučenje, ampak enkrat samkrat za spremembo se mi je zdelo, da je to, kar počnemo, čisto OK. In takole se zdaj že nekaj dni ne morem načuditi, kakšen krasen razgled imamo z balkona in kako fino posije popoldansko sonce na hišo in pogreje balkon. Moj ljubi balkon. Krasno dimenzijo je pridobil. In kako lepo je obsijana zelenica pred hišo!
Naš otročaj je spet takšen, kot mora biti. Imel je približno en teden izpada. Tako kot izpade elektrika, recimo. Tu nam je izpadel Rene. Rene brez Reneja je ena huda tečnoba, ki preprosto mora početi vse nasprotno temu, kar si zaželijo drugi, ki obožuje besedo NE, vse oblike trme, tečnarjenja in joka, pa še vsakič znova si umisli kakšno inovacijo za paranje živcev. Čeprav dokaj hitro ugotoviš, kje so vzroki, pomaga le čas, da se nam vrne tisti ta pravi Rene. Dva dni vročine in dve sveži petki v ustih. To gre vedno vzporedno. Pa imamo celih belih 20 zobkov. V zelo zgovornih ustih. Včeraj so recimo osvojile besedo »ponavadi«, danes me je pa presenetil s sledečim pogovorom :
... R: Anamari ... A: Kdo je Anamari? Tvoja sošolka? ... R: Ne. Pri Tamari je Anamari ... A: Točno! A sta že prijatelja? ... R: Ne! ... A: Zakaj pa ne? ... R: Ker je grda!
Potem poznamo tudi razne cvetke iz risank, recimo: »Nič, zrak je čist!« ali pa » Nobene panike ni!«. Kar pa se mi zdi razvojno krasno, pred dobrim tednom se je pojavilo magično vprašanje: ZAKAJ PA? Krasno! Zdaj se je zares začela prava dvosmerna komunikacija in vzročno spoznavanje sveta. Večini staršev se zdi zakaj obdobje naporno. Jaz pa sem ga komaj čakala!
Ves čas govorim o tem in onem obdobju pri našem otroku. Tokrat ugotavljam, da imam tudi jaz enega svojega. Brain damage, ki mi ga je povzročilo brskanje po tematiki Pink Floyd. Sem želela napisat en prispevek samo na to temo, pa konec koncev, odprite Wikipedio (obvezno angleško, slovenska je še katastrofa), pa si preberite; odprite Youtube, pa vtipkajte Pink Floyd in ... krasen nabor idej, filozofije, grafike, efektov, foto materiala. Pravzaprav je moj brain damage ravno fotografija. Pustila sem se celo prepričati, da moje poden fotke pošljem na dva čisto prava tekmovalna salona v okviru meseca fotografije v Celju. Ne me tolažit s tem, da so prav lepe in ne vem kaj. Že vem, kaj govorim. Poden so! Digitalna fotografija je ... resno delo! Na seznamu je recimo 100 (resnih) avtorjev, vsak pošlje osem fotk, izbere se četrtina materiala, ostalo je odpad. V tej četrtini se podeli nekaj krasno zvenečih nagrad s kraticami, ki jih niti še ne razumem, ker si še nisem vzela čas za vse to. Isto kot pri karateju. Dolgo se je treba matrat do črnega pasu.
Konec koncev pa je obdobje na obdobje ena krasna življenjska pot. Mejte svoja obdobja in tista, ki so fajn, naj se nikoli ne končajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar