"Si slučajno kaj bolana", mi pravi prijateljica, "cel teden že nisi nič novega napisala v blog?!"
"Čakam, da pokomentiraš zadnji prispevek" - se izmažem.
Potem mi zazvoni telefon. "Tako, zdaj sem pa napisala komentar. Delat!"
"Čakam, da pokomentiraš zadnji prispevek" - se izmažem.
Potem mi zazvoni telefon. "Tako, zdaj sem pa napisala komentar. Delat!"
Resnično vesela sem, da se najdejo tako zvesti česalci mojega bloga. Potem vem, da ne pišem samo sebi (pa četudi bi, priznati si moram, da sem odvisna od pisanja, vedno sem bila in očitno vedno bom), stenam ali naključnim firbcem, pač pa da tako teče tudi svojevrstna komunikacija z vsemi mojimi. In dragi moji, rada vas imam
. Prejšnji teden sem po dolgem času preživela doma. V ponedeljek so me klicali iz vrtca, da ima sine vročino. Bilo je za pričakovati, še možu sem čez vikend potarnala, da bo najin otrok gotovo zbolel. Tista izjemna tečnoba, ki napoveduje bolezen, se je namreč vlekla že nekaj dni. Pri otroku pač obstaja več stopenj tečnobe, kaj hitro jih spoznaš. Vročina se je zvlekla na neobičajne 3 dni in prelevila v grd "pasji" kašelj. Prvič sploh sem si sama vzela ves teden bolniške, da bi kvalitetno preživela čas z malim bolnikom. Kako naj rečem, ni bil mačji kašelj. Kot skrbna mami imam ves čas v glavi, kako bom otroku pokazala ves širni razpon sveta in bom z njim v večni ljubezni in harmoniji. Ampak skoraj triletniku pač ni mar do harmonije, kakršno si jaz predstavljam. Njemu mora dogajati. On se mora osamosvajati. On mora biti car, šefe in komandant. Ima željo po preizkušanju meja in tam, kjer najde šibke točke, bo nanje iz čiste zabave najbolj pritiskal. In ko zaznam, kam pes taco moli, pač ne popustim. Najina ljubezen je zatorej polna drobnih trmastih bitk, ki te do večera neskončno utrudijo. Včasih si želim še samo miru in tišine. Mož temu reče, da sem tečna. Ko otrok vidi, da sva drug drugega dovolj iztirila, pride žalosten k meni in reče "Mami, pocartat!"... Manipulant! 
Najbolj me boli, ko si za svoje borišče izbere hrano. Že tako ne je kaj dosti in pri hrani moram ves čas taktizirati. Če bo hrano razumel kot nekaj, kar si ni sam umislil, potem iz tega ne bo nič. In ko povrhu vsega ob bolezni nima niti apetita ... potem samo še upam, da neješčost ne bo vzrok za kakšno telesno, zdravstveno ali razvojno okvaro. Preostane mi le še tolažba s floskulami, ki jih slišim drugod - npr., da so določeni otroci zrasli tudi že ob sami čokoladi. Hmnja....
Najbolj me boli, ko si za svoje borišče izbere hrano. Že tako ne je kaj dosti in pri hrani moram ves čas taktizirati. Če bo hrano razumel kot nekaj, kar si ni sam umislil, potem iz tega ne bo nič. In ko povrhu vsega ob bolezni nima niti apetita ... potem samo še upam, da neješčost ne bo vzrok za kakšno telesno, zdravstveno ali razvojno okvaro. Preostane mi le še tolažba s floskulami, ki jih slišim drugod - npr., da so določeni otroci zrasli tudi že ob sami čokoladi. Hmnja....
Nasploh smo si doma jesen izbrali za aktivno. Človek bi pomislil, da tistih nekaj metrov asfalta in nov nadstrešek za avtomobila ni nek hud časovni zalogaj. No, pa mečkamo že vso jesen. Najprej so šli tisti popoldanski ostanki, ko je jesen najbolj razkošna z barvami, ko bi se še dalo usesti na kolo, sprehoditi s familijo kje po naravi, vzeti psa na sprehod, ko še ni tema in mraz... Zdaj je še huje. Dneva po službi sploh ni več, projekt pa še vedno ni dokončan. In zaradi dela na projektu stojijo vsi ostali projekti. Otroku še zdaj nismo nabili ograje na njegovo vrtno hišo in pritrdili tobogana, sama pa imam po travniku še vedno le 10 kolov, namesto da bi tam stala sveže posajena sadna drevesa. Zima se še začela ni, pa mi gre že do skrajnosti na živce.
Mogoče sem pa res tečna baba.
Sem si pa uspela umestiti v urnik nekaj za dušo. Stanje v našem karate klubu mi že nekaj časa ne diši več in konec koncev mi ni bilo težko zamenjati karateja za fotografijo. Postala sem članica fotografskega društva SVIT. Ob ponedeljkih zvečer se dobivamo na pisanih foto seansah, dve sta zdaj za mano in lahko rečem, da vse kaže na to, da bi se lahko udomačila v ta pisan krog različnih karakterjev z eno skupno ljubeznijo - fotografijo. Če si med somišljeniki, greš lažje in hitreje naprej.
Ko sem prišla prvič v klub, sem se predstavila takole: "Živijo, jaz sem Andreja. Povsod vidim fotke. Pomagajte mi!" Fantje in dekleta pa so me z bučnim srčnim aplavzom pozdravili: "Živjo Andreja. Radi te imamo!"
Ha, ni bilo ravno tako, sem si pa tako nekako predstavljala vso reč, kot da vstopam v društvo alkoholikov, nekih zasvojencev pač. Ampak je razlika. Tukaj te ne ozdravijo. Kvečjemu še bolj odvisnega te naredijo.
Princip pa je enak kot pri karateju ... leta in leta novih spoznanj, učenja ... pridobivanja višjih pasov. Tukaj pa so pike. Pika na piko in nekoč se ti uradno reče mojster fotografije. Ne me vprašat, kaj si s tem lahko pomagaš. In kaj si konec koncev lahko pomagaš s črnim pasom v karateju. Niso osnovne življenjske potrebe, duša pa ob tem vseeno cveti.
Ko sem prišla prvič v klub, sem se predstavila takole: "Živijo, jaz sem Andreja. Povsod vidim fotke. Pomagajte mi!" Fantje in dekleta pa so me z bučnim srčnim aplavzom pozdravili: "Živjo Andreja. Radi te imamo!"
Ha, ni bilo ravno tako, sem si pa tako nekako predstavljala vso reč, kot da vstopam v društvo alkoholikov, nekih zasvojencev pač. Ampak je razlika. Tukaj te ne ozdravijo. Kvečjemu še bolj odvisnega te naredijo.
Princip pa je enak kot pri karateju ... leta in leta novih spoznanj, učenja ... pridobivanja višjih pasov. Tukaj pa so pike. Pika na piko in nekoč se ti uradno reče mojster fotografije. Ne me vprašat, kaj si s tem lahko pomagaš. In kaj si konec koncev lahko pomagaš s črnim pasom v karateju. Niso osnovne življenjske potrebe, duša pa ob tem vseeno cveti.
In če duša cveti, potem mogoče pa kdaj nisem tečna baba. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar