211 ... NAPAKA NARAVE

Vsak slehernik si nekje v glavi ustvari smiselno predstavo življenja, sveta, vesolja. Nekateri si jo ležerno pustijo naslikati s strani raznih religioznih institucij, spet drugi nekako poenostavijo po liniji najmanjšega odpora. Nekateri iščejo resnico in si jo po doglednem času zavoljo duševnega miru tudi najdejo. Svojo, sicer morda utemeljeno z razmišljanji in dognanji ljudi, ki se jim za to zdijo bolj kompetentni. Najbolj boleče je iskanje smisla najbrž tistim, ki v procesu zgolj ugotavljajo, da so vsakič, ko se zdi rešitev že tako blizu, le še bolj oddaljeni od cilja. Več veš, bolj se zavedaš, da pravzaprav ničesar ne veš. Prav nič ne zavidam filozofom, ki bi naj iskali modrost v celotnem človeškem izkustvu!

Vesolje je nedoumljiv pojem, tako vseobsežen, da sega od abstraktne misli nekega Zemljana v popolnoma nepomembni stotinki sekunde, do brezmejnega stvarstva v celoti. Mora se ti nekoliko zatemniti pred očmi, ko pomisliš na njegove razsežnosti! Tisto o rojstvu vesolja z velikom pokom je nekako splošno sprejeto. Glede na to, da smo v generalijah predvsem izkustvena, pa manj teoretična bitja, nam je resnično težko doumeti, da je iz nič (no, in kaj je potem sploh ta nič?)v delčku sekunde nastalo vse to, kar danes sestavlja vesolje. Kaj šele vse tiste teorije o strunah, nešteto dimenzijah, abstraktnih snovnih in nesnovnih delčkih … ne čudim se, da so nekaj časa nazaj nekateri delali paniko, da bodo v CERNu ustvarili črno luknjo, ki nas bo vse pogubila… Torej, nastalo je iz nič, se bliskovito razširilo in s fizikalno-kemičnim mišmašem postalo to, kar vidimo do danes. Nekako je veljalo, da bo gravitacija v vesolju naredila svoje in to širjenje počasi upočasnila. Prav, sprejmem. Ideja se mi zdi celo zelo simpatična. Vesolje nastane iz nič, se razširi in zaživi v vsej svoji nedoumljivi pestrosti, doseže svojo kritično točko, se začne krčiti in se na koncu zdruzne nazaj v eno samo točko. Krasno, iz te točke nastane nov veliki pok. Pa ne samo to, simultano lahko obstaja več različnih vesolij, kakšna fantazija znova in znova za  kakršnokoli življenje že!

Vendar … zadnja dognanja znanosti naj bi ovrgla to mojo pravljico o neskončnem rojevanju stvarnosti. Ne le, da se vesolje ne bo prenehalo širiti, ampak  to celo počne z vedno večjo hitrostjo, pravijo. Priznam, razočarana sem na celi črti. Pravljica, ki sem si jo naslikala o realnosti, je padla v vodo. Nekoč v nepredstavljivo daljni prihodnosti, ko bodo razne snovne konstelacije med sabo že tako oddaljene, da bo potemtakem vesolje videti le še kot ena sama temna praznina, bodo ugasnile še zadnje zvezde in vse kar bo ostalo, bo le še en neskončen temačen … nič. Njente! Črni nič! Neskončno velik nič v neskončno daljno prihodnost!

Čemu potem ves ta živobarvni mišmaš, ki se odvija že miljarde let in se je odvil do življenja, do človeka, do mene? Če citiram g. Rutarja iz knjige, ki jo pravkar meljem: »Vesolje je kasneje ustvarilo tudi visoko urejen organ, ki ga imenujemo možgani, da bi se zavedalo sebe, da bi se spoznalo in razumelo, čeprav to še ne pomeni, da mu lahko pripisujemo namere. Možgani delujejo natanko tako – sami od sebe.« Nasploh se življenje v svoji biti zdi zelo trdoživo. Ampak nekoč bo sonce na svoji poti umiranja požgalo vse na našem lepem planetu; pa najbrž bo človek do tačas že zdavnaj neznatni predmet preteklosti, ki se je uničil sam s svojo kontradiktornostjo*. Čemu je torej vesolje ustvarilo možgane, da bi razmišljali o vseobsežnosti, če gredo nedvoumno v pot propada?

Ni torej lažje it v življenjsko smiseln šoping, se pred TV utapljati v kakšnem poneumljajočem šov programu in v nedeljo pomolit pri fajmoštru, ker je tako prijazen, da vsakič znova na dlani ponudi smisel življenja? Ne morem reči, da jim zamerim… Dojemanje abstrakcij, ki nas sestavljajo, definitivno ni lahka naloga!

* Da razložim, kaj imam v mislih glede človeške kontradiktornosti. Splet okoliščin nam je v verigi evolucije dal neverjetno razvite možgane. Ne glede na to, da za tri četrtine tega organa niti ne vemo, čemu služi, se zavedamo, da nas dela enkratne, iz njih izhajajo vsi visokoleteči pojmi humanizma, filozofije, znanosti. V svojo biološki osnovi pa smo še vedno splet starodavnih, že nekako plesnivih genov. Po verigi navzdol do prednikov z opicami, pa počasi nazaj v morje in do tiste prve brbotajoče župe, ki še ni vedela, da je življenje… Upam si trditi, da naša genska zasnova ni kompatibilna s tako krasnim orodjem, kot so visokorazviti možgani. Kako si sicer naj drugače razlagam vse te zgodovinsko pogojene neumnosti, kot so teritorianosti, agresije, posesivnosti in podobno, kar konec koncev že skoz in skoz kroji človeški obstoj? Napaka narave pač…

210 ... Toskanska pravljica

Toskana... nekako mi je vedno kazala dva obraza. Prvega, arhitekturno-zgodovinskega v svojih znamenitih krajih. Drugega, nekako fotografsko romarskega, s svojo nenavadno krajino. Vsak pokrajinski fotograf jo po nekem nepisanem pravilu razkazuje v svojem portfoliu in praviloma so to dih jemajoči prizori. Nekako sem krasni pokrajini navkljub imela vedno kanček odpora proti potovanju v Toskano, ravno zaradi njenega romarskega značaja. Pa me je doletelo, da sem potovanje dobila za nagrado. Ne le, da sem lahko pogoltnila svojo idejo, da tja ne grem s fotoaparatom, celo zgodaj zjutraj sem vstala z vsemi ostalimi navdušenci, da smo s stojali in prsti na sprožilcu po jagrsko vrh razglednega griča pričakali prve jutranje žarke. Tako je pač z zarečenim kruhom. A resnično mi ni žal, jesensko počivajoče hribovje me je popolnoma očaralo, saj je po svoji podobi tako blizu golim puščavskim sipinam, žejnim hribovitim pokrajinam in neporaslim koščkom planeta, ki me tako fascinirajo s svojo prvobitno geologijo. Voila, Toskanska pokrajina, kot sem jo te dni videla jaz:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Takole pa sem za organizatorjevo stran spisala nekaj malega o popotovanju:

V Toskani se je prebudila jesen!

Pa je za nami zgodnjejesenski potep po Toskani. Kakor na vsakem potovanju, ki ravno prav sede v srce, je tudi tokrat tisto najmočnejše čutenje prišlo za nami šele doma, ko smo brskali po barvitih vtisih. Kaj vse je že bilo posnetega in koliko spisanega o nenavadni pokrajini, posejani z valovitim hribovjem, nešteto barvnimi niansami in arhitekturi, ki se tako nevpadljivo in do pokrajine spoštljivo pojavi zdaj na tem, drugič na onem gričku!

Ujeli smo jo v njeni najintimnejši, goli podobi. Pridelek je bil pospravljen in padavin premalo, da bi iz zemlje ponovno klilo življenje. V svoji najprvobitnejši, dobesedno zemeljski obliki nam je po puščavsko razkrila vse nianse tamkajšnje geologije. Skoraj ni verjeti, koliko barvnih odtenkov je najti po nežnih krivuljah, ki se tu stkejo v zaraščeno dolino, drugje razpeljejo v valove in ponovno umirijo nekje na vrhu z osamljenim drevesom! Nekje med sivino zelene in okrom rjave pridihne svojo pravljico še igra svetlobe in senc.

Čeprav nam je veter spodnašal korake in majal objektive, smo se vrnili polni nepozabnih vtisov o goli pokrajini, drobno posejanih podeželskih vilah, historičnih mestecih in prijetnemu druženju srčnih popotnikov.

209 ... fotkanje na Šmartinskem jezeru

Tudi to jesen smo Svitovci v okviru polno aktivnega Meseca fotografije organizirali fotografski ex-tempore Celje 2011. Skladno z dejstvom, da sem se tokrat znašla v vlogi predsednice žirije, se dogodka v foto smislu nisem mogla udeležiti. Kljub klavrni udeležbi je na razpis prišlo nekaj zanimivega materiala in pričakovano, kot vsako leto, je bil del prejetega posnet ob Šmartinskem jezeru. Med drugim tiste krasne jutranje meglice, ki skoraj negibno ležijo nad vodnim zrcalom in postopno, kot puhaste zavese odstirajo poglede na izbrane (ob)vodne kotičke.

Obožujem te jutranje meglice! V sicer znani pokrajini slikajo skrivnostne prizore, ko ji odvzemajo enkrat globino, drugič tla.  In neverjetno, koliko različnih tipov megle obstaja! Včasih te jutranje meglice srečujem na poti v službo in vsakič me po malem zasrbijo fotografski prsti. Ampak  na zadnjem sedežu je še mali lump, ki ga je potrebno dostaviti v vrtec in ura se nezadržno bliža tisti zadnji možni cifri, ki si jo še lahko privoščim za pravočasen prihod v službo. Jutra so zame le nek nepotreben konstrukt, ki so ga vrinili med noč in dan. Pozimi se tako ali tako zdi, kot da se v službo pelješ sredi noči. O tem, kako je »dobro jutro« samo sebi kontradiktorno, sem že pisala. In ker jutranje meglice obstajajo le zjutraj, je vse skupaj zame le iluzija. Prav gotovo me nobena filozofija pokrajinskih in popotniških fotografov ne pripravi do tega, da bom vstala sred noči in po lovsko s stojalom in sprožilcem pričakala prebujajočo se pokrajino.

In ker se ob Šmartinskem jezeru znajdem zgolj sredi belega dne ali kje proti večeru, sem na tokratni sobotni sprehod nesla še fotoaparat. Dejstvo, da je možno na jezeru tudi podnevi narediti kakšno zanimivo fotko, je dokazano :-).