"Veš, kadar je polna luna, ga drži, jaz pa si takrat mislim: poslala ga bom v Celovec na sejem, tam ga bom zamenjala ali pa prodala. Takrat sem pač tečna baba."
Takole moja babica v pismu pri enainosemdesetih o svojem možu. Vsi podležemo svojevrstni bibavici medčloveških odnosov, toliko razgibani in pisani so, kolikor je pisan naš lastni notranji in zunanji svet.
Včeraj smo tja nekam v noč podaljšan Svitovski sestanek premlevali potrebe po feedbacku in mejah v življenju, ne le v fotografiji. V dobri družbi se vedno razvijejo dobre debate, odpirajo novi pogledi, nove dimenzije, če za začetek seveda znaš vsaj poslušati. In včasih preprosto pride tak dan, ko ti življenje navrže feedbacka na tone, pa če se ti zdi, da ga potrebuješ, ali pa ne. Pokličejo te prijatelji samo zato, da bi ti povedali, da so se spomnili nate; iz pisma izveš, kako te nekdo resnično ceni; pogled in nasmeh koga, ki razume življenje, pove včasih več kot tisoče besed. Takrat veš, da si. Da nisi namenjen samemu sebi, ampak si del pisane bibavice, ki vrti svet. Na steni nad pisalno mizo mi že leta in leta visi Einsteinov citat, ki pravi takole:
"Človek je del celote, ki jo imenujemo vesolje, del omejen v času in prostoru. Sebe, svoje misli in občutke doživlja ločeno od vsega ostalega kot optično iluzijo zavesti. In ta iluzija je pravzaprav naš zapor, omejuje nas na osebne želje in občutke do majhnega števila nam bližjih oseb. Naša naloga je, da se osvobodimo iz tega zapora, razširimo krog občutij, sočutja do vseh živih bitij in narave kot celote v vsej njeni lepoti."
Drug drugemu smo duševna hrana. V tem smislu potrebujemo vse življenje določen feedback. Individuumi odprtih glav, tako zelo odprtih, da zaobjamejo celo vesolje - večini bi se dobesedno zmešalo od Einsteinskega dojemanja hkratne preprostosti in kompleksnosti. Vsak si v lastni glavi postavlja meje, ki mu rišejo znosnost in smisel lastnega obstoja. Znamo premikati svoje meje? Se jih sploh zavedamo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar