»Ko bom velik in bom hodil v službo, koga bom pa jaz vozil v vrtec?«, me je vprašal pred kratkim sine. In »ko bom velik in bom avto vozil, se ne bom hotel naučit rikverc vozit«. Po tem sklepam, da bo stvari počel nekoliko po svoje. Da bo najbrž pilot space shuttla. In bo rikvercal raje kar naprej in naravnost po tistih skrivnostnih enajstih dimenzijah vesoljske tkanine. Kozmos je en tak posebno hvaležen pašnik za tiste buše, ki rade poglodajo še kaj drugega kot celulozo in klorofil. Bom zelo vesela, če bo sine znal videt, kaj je pod buhtečim zelenjem in razumet, kaj se s tem da početi. Torej nisem prepričana, da je preprost odgovor »boš vozil svoje otroke, če jih boš imel«, dovolj za glavico, ki je še odprta in dojemljiva za neskončne možnosti, preden jo sistemski duhovi po šolsko vržejo v kalup, podiplomirajo, podoktorirajo, zaposlijo in odnesejo kam na seznam pogojno izživetih.
Kot vsako jesen, bom tudi zavoljo letošnje nejevoljna. Ne glede na krasote mavričnega razpada klorofila, obilja sočnih sadov, tiste prav posebno prijetne svetlobe in toplote ter fotogenične jutranje megle ji namreč nekje izpod pisanega plašča izpodletavajo grdi rjavi, crknjeno šelesteči jesenski listi, ki jih veter potem neusmiljeno vrtinči in zemlja tepta, dokler ne postanejo gnoj za nastanek nove pomladi. Pravzaprav sem s to mislijo želela povedat le, da sem danes sedela na opoldanskem soncu v termoflisu. In otroku sem razložila, da bova najbrž kmalu izpustila njegov napihljivi bazen in ga za nekaj časa zapakirala med ropotijo v garaži. Poletje sestavlja poslovilno pismo in ko ga bo zaključilo, se bom z veliko nejasno čačko spodaj podpisala in ga staromodno z voskom zapečatila. Na tako bizarne mesece v svojem obstoju namreč še nisem naletela in takšno lastnoročno poškrabano pismo o malo trših lekcijah bi najbrž vsakdo potreboval na polici kot opozorilo... karkoli bi se že uspel naučiti iz njega.
Zavoljo najbizarnejšega poletja sem bila primorana prečesati svoj blog in mu iz spoštovanja do do sedaj udeleženih okrniti nekaj prispevkov (iz istega razloga je popolnoma izginila tudi stran Moj album, saj jo je bilo veliko lažje preprosto primitivno anulirati v celoti, kot pa brkljati po več letih slikovnega materiala in brisati prizadete stranke v postopku...). Zanimivo je bilo pobrkljati po sami sebi in še zanimiveje ugotoviti, kako se je besedilnost mojega izražanja v času bloganja spontano prelevila v risanje s svetlobo (fotkanje, da bo razumljiveje). Zavestno se moram torej vsake toliko časa opomniti, da pod okvirčki in večno zamrznjenimi občutji še vedno diha tisto golo, prvinsko, temeljno, ki je baza za ves življenjski kič, ki se na tej osnovi prehranjuje. Kot neskončne sipine puščave ali skalovje brezčasnih gorskih verig. Rada jih imam, ker so takšne kot so, brez balasta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar