.
.
Najbrž po profesionalni deformaciji marsikdaj firbčno smuknem v kakšno cerkvico. Pogrebi in poroke pa so v glavnem edini razlogi, da se me dobi tudi v cerkveno klop. In poslušnost tam nikoli ni bila moja vrlina, saj se že kot prvošolček nisem pustila pobožno naštelati med krščanske ovčice. Ob zadnji udeležbi, ki se mi je pripetila zgolj iz spoštovanja do umrle osebe v družini, pa se mi je med proceduro v uho zapičila nekakšna krščanska mantra, ki se glasi takole: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Davidov psalm 23. Nekajkrat zaporedno se ob pravljici o brezskrbnosti, zelenih pašnikih in sreči naslovna vrstica ponovi. Janezu in Pepci se uleže v srce in lažje gresta nazaj v kruti svet zunaj cerkvenih zidov. Ko injekcija popusti, gresta Janez in Pepca naslednjo nedeljo spet v cerkev, nekajkrat ponovit, da jima nič ne manjka. Gospod bo že vse uredil. Potem je duša spet mirna. In tako znova in znova. Smo pač take sorte razštelanih ovc, ki potrebujejo pastirja. In gospod pastir v kakršnikoli verski, politični ali interesni obleki in funkciji že, ima krasno moč manipulacije s svojimi ovčicami. Nič vam ne manjka, ovce. Krasen zelen pašnik samo za vas. Vse, kar se vam utegne zgoditi, bo poplačano, ko strohnite. Samo naj vas ne prime, da bi razmišljale s svojo glavo. Bo preveč bolela od silnih razsežnosti neudobja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar