»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Prijateljica me je poprosila, naj ji izbrskam kakšen citat za novoletno voščilnico, pa se mi je ob hitrem iskanju asociacij ob preletu knjižne omare oko zalepilo na Zaplotnikovo kultno knjižico Pot. Kar izvira iz temeljnih življenjskih strasti, bi prav gotovo moralo biti dobra popotnica željam za polno prihodnost.
A koliko globine sploh premorejo želje, s katerimi se obkladamo konec leta? Koliko pradavne sive kučme je v kičastem CocaCola zavaljencu? Koliko Decembra je v decembru? Koliko Nas je v nas samih?
Prijateljici citat ni »ležal« in nadomestila ga je z željami o drobnih koščkih sreče. In prav je tako. December je svetlikajoč, hrupen, potraten, razvraten, površinski. Takšnega smo uvozili, ga prepletli s preteklostjo, kičasto nališpali in ga poistovetili s srečo. Globine/praznine ostajajo za januarsko zatišje. In vse tisto o novih začetkih, zbiranju misli o preteklem letu, iskanju rdeče niti, ki jo je potrebno vtakniti v pravo uho, da bo še naprej dobro vezla naša življenja ... ni prav enostavno nekomu iz srca zaželeti tisto nekaj, za kar še sam prav dobro ne ve, da bi mu v življenju dobro delo. Kaj šele prispevati k temu. K zdravju? Mentalnemu zdravju? Psihohigieni? Iluziji sreče, zadovoljstva? Ko mi kdo z iskrenimi željami za uspešno prihodnost zabrusi: »A ti se misliš kaj v službo spravit? Sam tumhajt ti gre po glavi.«, naj zacvetim od radosti, ker ga skrbi zame in kaže obilno razumevanje? Ko prijateljici lastna mama v vsej svoji materinski ljubezni poda globoko izjavo, da iz nje tako ali tako nikoli ne bo nič, naj se ji hči hvaležno zazre v oči za podarjeno skrb in zrase v samozavestnega posameznika? Ko si kdo v imenu ljubezni vzame pravico, da te oblepi s kupom negativnih nalepk, te impulzivno psihološko obdela in potem strastno poljubi, mu moraš biti večno hvaležen, da te ima rad?
Se opravičujem, če letos morda sploh ne bom pošiljala voščilnic. Pravzaprav nikomur ne želim srečnega novega leta. Sreča je zgolj iluzija. Krasno bi bilo namreč, ko bi se vsi mi naučili (pravilno) uporabljati srce. Tisto metafizično plat, s katero delamo več katastrof, kot pa dobrega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar