»Ko otrok dopolni tretji rojstni dan, se zanj in za starše začne nekakšen drugi medeni mesec. Kot bi bilo obdobje zanikovanja, zavračanja in prepirov čudežno mimo. V tem obdobju se otrok umiri in začne sodelovati tako, kot bi si v prejšnjih 18 mesecih komajda lahko predstavljali. Starše spet zanese v čas ljubezenske vznesenosti iz prve polovice prvega leta otrokove starosti, ko je bilo vse videti rožnato. To mirno obdobje pride med negativističnim drugim letom in začetkom »zgodnje pubertete« med 4. in 6. letom. Takrat vzdušje spet razgibajo otrokova napadalnost ter notranje bitke. Pri treh letih je čas, ko se lahko z otrokom prilagodijo in pomirijo. Če se še vlečejo kaki problemi, je zdaj čas, da se spoprimemo z njimi in jih poskušamo rešiti.
V tej starosti vzplamti otrokova domišljija. Zdaj ves svet in ljudi v njem opazuje z novimi očmi. Ne spoznava jih le z opazovanjem, ampak tudi prek pravih scenarijev, ki si jih ustvarja v domišljiji. Učenje poteka skozi domišljijsko igro. Simbolna igra se je pojavila že v drugem letu, zdaj pa lahko kot simbole začne uporabljati ljudi, ki jih srečuje. Ljudi pa začne ustvarjati tudi v domišljiji; v tej starosti si otrok prvič začne predstavljati domišljijske prijatelje.
Otrok, ki se uči zase, ne za druge, se uči najboljše. Uči se skozi igro in ob tem preizkuša različne načine, da ugotovi, kaj je zanj najboljše. Če ga tisto, kar ga posebej zanima, ne uspe, je razočaran. Razočaranje ga sili, da se potrudi najti rešitev. Ko mu končno uspe, ga preveva čudovit občutek: »Sam sem to zmogel!« To je najboljše gonilo za vse prihodnje učenje, kar jih sploh poznamo. Naloga staršev je, da občudujejo otroka ter mu dajo priznanje, in ne da ga silijo.«
Nekaj iz poglavja o triletnikih iz knjige Čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka (T. B. Brazelton), ki je vsake toliko vzamem s police in nekoliko premeljem v lastno izobraževanje ali zgolj pomirjevalo.
.
..
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar