225 ... vrtec Mavrica v Vojniku

Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov... Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij - ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času...

... Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.

Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!

Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. 

 

Več fotografij objekta se najde v mojem FB albumčku TUKAJ.

224 ... razstava PARALELE v Celju

Danes smo v okviru programa akademskega zbora VZŠ otvorili mojo novo fotografsko razstavo Paralele. Zgodila se je na povabilo direktorice RŠS Katje Esih, vsebinsko pa je nekakšno iskanje sorodnih duš po lastni foto retrospektivi. Razstava bo na ogled javnosti v prostorih Visoke zdravstvene šole v Celju še nekaj mesecev.

Prilagam celoten predstavitveni tekst.

* * *

SPREMNA BESEDA RAZSTAVE

Izbor fotografij pod skupnim nazivom PARALELE se mi je porodil kot ena izmed idej v razmišljanju o univerzumu, ki že od nekdaj vzbuja mojo domišljijo s svojo neskončnostjo možnosti, katere neznatno droben delček smo tudi sami. Univerzum, ozirma kot smo v pogovoru bolj vajeni – vesolje,  interpretiram kot celoto, širok diapazon od abstraktnega mikrokozmosa razmišljanj v človeški glavi do nerazumljivih dimenzij vseobstoja, zato mi je to neusahljiv vir inspiracije. Paralele so namreč kot nekakšni vzporedni svetovi, ki jih podkrepljeno z matematičnimi in fizikalnimi modeli opisujejo znanstvene teorije kvantne mehanike, obravnavajo filozofska razmišljanja in nadalje domišljijsko razpredajo avtorji znanstvenofantastičnih del. V praksi se teorije simpatično mešajo s preprostimi utrinki vsakdanjega življenja. V vsakdanjiku najdemo namreč nešteto vzporednic, začenši pri sorodnih dušah, prijateljih v smislu »anam cara«, morda se nam zgodi, da na nekem drugem koncu planeta najdemo osebo, ki nam je na las podobna ali pa se nas srhljivo dotakne kakšen deja vu. Ljudje imamo zavoljo lažje organiziranosti tendenco grupiranja in »predalčkanja«, zato se znotraj nekih skupin in navezav vedno najdejo paralelni, sorodni, če ne že skoraj identični pojmi.

Razstavljen nabor je droben poskus iskanja vzporednic v potovanju po lastnem vesolju, ki ga skozi doživljanje tudi fotografsko upodabljam zadnjih nekaj let. Neskončna pestrost mentalnega in fizičnega sveta je tista, ki bi v odsotnosti organizacije vodila v povsem kaotičen zbir informacij, postavljanje vzporednic pa vleče rdečo nit po pričujočem življenjskem potpuriju, v katerem se najde skrita razmišljanja, jasne nagovore, kakšno vprašanje, ponekod pa zgolj dušo božajoče prizore.

zgoraj: močvirska rapsodija

spodaj: Kozjansko v času

BESEDA O AVTORICI

Rojena na 155. dan v letu, ko je Nasa objavila fotografijo skrivnostnega obraza na Marsu. Že od malih nog obkrožena z ustvarjalnimi pripomočki, naravo, športom in knjigami. V osnovni šoli sem bila glavna kandidatka za vsako likovno kolonijo in raznovrstna ustvarjanja, v gimnaziji uspešno širila obzorja v vse smeri in se zavoljo številnih zanimanj stežka odločila za le eno poklicno pot. Diplomirala sem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot arhitektka namreč lahko delujem v pisanem prepletu tehnologije, umetnosti, psihologije in še bi lahko naštevala.

Fotografija se je v mojo dušo pritihotapila postopno, sprva skozi golo funkcionalistično potrebo po ohranjanju spominov, sčasoma pa predvsem kot obvezna sopotnica na potovanjih in raziskovanjih, brez katerih bi bilo življenje precej pusto in prazno. Potovanja so namreč vseh vrst - v daljne dežele, okoli ovinka, ali pa kar v mislih. Odkar sem se na povabilo prijatelja pred približno petimi leti pridružila Društvu fotografov SVIT, se je moje fotografsko izražanje razširilo na upodabljanja tudi tistih intimnih, miselnih potovanj. Moj fotografski spekter je lahko širok, kot je široko moje vesolje, rada se lotim prav vsake motivike in tehnike, pri čemer se neprestano porajajo nove ideje, za katere pa žal marsikdaj ob vsakdanjem življenjskem tempu zmanjka časa, a me kljub temu polnijo.  

zgoraj: rain inside

spodaj: Noordung 3

V zadnjih letih sem imela nekaj samostojnih in sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez mejo. Na številnih mednarodnih fotografskih razstavah sem prejela več kot 50 različnih medalj in diplom, pri čemer naj na primer omenim prvo nagrado na svetovnem klubskem prvenstvu v Parizu. Preizkusila sem se kot organizatorka fotografskih razstav ter kot žirantka na različnih rangih razstav tudi v tujini. Pri Fotografski zvezi Slovenije imam trenutno naziv »kandidatka za mojstrico fotografije«, pri mednarodni fotografski zvezi FIAP pa »excellence FIAP bronze«.

Prav rada bi za zaključek navrgla kakšno plemenito misel o tem, kako bom s fotografijo spremenila svet. Vsak košček »zamrznjenega časa« na risbah svetlobe trajno zabeleži minljive misli in dejanja posameznika ter celotne družbe. Pravzaprav lahko vsak po svoje, če le upa, z drobnimi premišljenimi koraki in odprto ter ustvarjalno glavo prispeva k boljšemu jutri, efekt metuljevih kril pa bo dal velik, univerzalni rezultat. In vendar, citiram:

zgoraj: Kaninska pravljica

spodaj: mirno morje

»Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omejena nanje, kajti slikanje, skladanje pisanje in podobno ne morejo biti pomembnejši od ustvarjalnih potez, s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navzkrižje ali kaos, pripovedujemo otroku zgodbo.«

(Marlo Morgan, ameriška pisateljica)

Carpe diem!