sobota, 16. julij 2011

206 ZIDOVI



Na včerajšnjem glasbenem večeru poeta Danija sem se spomnila na tiste čase, ko sem tudi sama rada kaj naškrabala v verzih. Dolgo je že tega, se pa ob šopku lastnih verzov zelo dobro spomnim vzgibov, ki so privedli do njihove kreacije. Nikoli nisem pisala ljubezenskih pesmi, pač pa sem v verze rada prelila tesnobo, ki je ni mogel nihče drug resnično dojeti. Ker včasih človek preprosto nima moči česa spremeniti, se lahko kakšna od teh tesnob vleče kot jara kača. S časom zaudari nov vonj, plesen dobi drug okus in dojema se jo iz druge perspektive, a bistvo ostaja. 

Nikoli je nisem objavila, nastala je februarja 2003 in govori zgodbo o dveh ženskah, ki žal še vedno ne najdeta skupne poti in sem jo ravno zategadelj izbrskala iz naftalina ...



MOJI ZIDOVI

To so moji zidovi, moj tempelj,
objem v odtenikih živopisane beline.
Moji travniki, moji gozdovi,
moj jaz že tam daleč iz otroške davnine.

Zdaj so molčeče ruševine mojih sanj
večna kletka Njene kričeče bolečine.
Ne zmorem, ne znam, očitno vse mine,
zidovje ledeno mrzlo, prazno strmim vanj.

Odnesem vas, moji zidovi, iztrgam vas Njej,
izruvam moj gozd, moj travnik gre z mano,
daleč stran, da ostanejo le še Njeni okovi,
brez njih grem v oblake, na svetlo, na plano.

A zidovi se trmasto oklepajo svojih tal
in gozd je veličasten prav nad svojimi koreninami.
Obležim na mehki travi s svojimi skominami
in vprašujem sonce kam, kam me boš dal?


                      
        




petek, 15. julij 2011

205 SELITVENA ČAGA!

Ourajt! Kocka je padla!
 
S prejšnjega bloga sem uspela preseliti skoraj vso šaro, ni mi pa uspelo odnesti vseh komentarjev mojih bralcev in se zato res iskreno opravičujem. Tako ali tako je bilo potrebnih nekaj voženj z digitalnim šleperjem - glede na to, da sem že cela 4 leta smetila po medmrežju. No, sedaj sem v kompletu tukaj in bom vesela, če boste še naprej od časa do časa pokukali v moje vesolje, na moj vrt, pa kakšno rekli z mano. Če ne ... se bom pač s sabo pogovarjala, to tako ali tako pride z leti ;-)


Kot se spodobi za vsako selitev, sledi vselitvena čaga. Danes je že petek, potem pa ... dopust! Možgane na off in čivavo na stražo.




204 slap Šumik

 



Skoz nedotaknjen gozd v sotesko mračnega skalovja me zmami šum bučeč.
Pasem misli po vlažnem mahu hrumeče kotanje.
Neizprosnemu toku mimobežnega hitenja izdihnem svoja bremena in skrbi.
Srečno na poti v Črno morje!


203 zeleno


Zelena je barva potrpežljivosti. Predstavlja naravo, srečo, varnost ter ravnotežje. Izbrani zeleni odtenki lahko hkrati umirjajo ali poživljajo. Zelena spodbuja lastnosti, kot so pripravljenost pomagati, vzdržljivost, tolerantnost in zadovoljstvo. V medicinski barvni terapiji velja zelena barva za tisto, ki uravnoteži živčevje, srčni ritem in ledvice. Nevtralnost zelene ne izzove nikakršnih telesnih težav ali protireakcij. Z njo si lahko naberemo novih moči, se prenovimo. Ker pogled vanjo ni nikoli naporen, ne utruja, ampak okrepi oči za vse ostale vtise.
   

 
 
 

           
Nekako takole pravijo o barvi, ki daje nežen pečat sicer nevtralnim poslovnim prostorom. Projektna naloga izpod peresa strojnika je bila definirana skoraj do zadnje matice tudi pri pohištvu, zato za oblikovanje samega interierja ni bilo prav dosti svobode. Tisto nekaj malega, kar se je dalo iztisniti in prešvinglati, pa je pravzaprav izničilo sterilnost in vdihnilo prostorom prijetno, življenjsko energijo.
Toliko po dolgem času za vtis o tem, kaj med drugim nastaja izza moje pisalne mize. Časi gradbeništvu niso naklonjeni, še manj pa arhitektom. Biti arhitekt v inženiring firmi, nad katero stoji gradbena operativa, pa je svetlobna leta daleč od predstave o tisti lepo zveneči besedi »arhitekt«. Je že res, da v tem koščku Evrope niti kot hudo kreativen in agresiven posameznik ne bi imela šans, da postanem druga Zaha Hadid, se pa skozi takšne in drugačne izkušnje ter predvsem pester nabor različnih projektov počasi kalim v tisto nekaj, na kar bi na stara leta lahko bila vsaj kanček ponosna.




bambusi na stenah so izdelni po mojih načrtih - se moram zahvaliti vodji projekta, da mi je izborila ta edini kreativni element v sicer sterilni projektni nalogi


s pultom za pisanje investitor ni najbolj zadovoljen - ploščo bodo zamenjali za polno (čista prevlada funkcionalnega obrtništva nad sicer uporabno estetiko)


 





 


pa še utrinek iz sanitarij, o teh še nisem slišala slabe kritike

202 ..... doživeti Arabijo - III. del

 .
.
.
 .
 .
.
.

Tisto jutro, ko so nas iz postelje vrgli po domačem času sredi noči, je teklo sprva vse izven ustaljene prakse raztegljivega časa; zbrati smo se morali točno na uro, avtobus je že čakal pred hotelom, po petih minutah vožnje smo pravočasno stali na dogovorjeni točki. No, potem smo si lahko oddahnili, saj nas je tudi tokrat pričakala neizogibna porcija čakanja.
Kakšnih sto metrov od skrivnostne lepotice smo se pod budnim očesom paznika spraševali, ali bomo končno le smeli pokukati za tiste brezhibne bele oboke pod zlatimi čebulicami… V Združenih arabskih emiratih je namreč nemuslimanom prepovedano vstopati v mošeje, krasotico pred nami pa so zasnovali v vseh pogledih izjemno – izjemoma, menda v namene kulturnega in verskega razumevanja, je tukaj vsakemu firbcu dovoljeno v vodeni skupini pokukati tja, kamor sicer ne bi smel.
Velika mošeja šejka Zayeda nam je naposled le odgrnila tančico; vsled strogih pravil obnašanja smo se morale obiskovalke zakriti pod dolgo črno obleko in šal. Pred mošejo je v intimo zakrito pokopališče z grobnico šejka, ki velja za plemenitega ustanovitelja države, po katerem je pravzaprav poimenovan skoraj vsak večji gradbeni podvig v Abu Dhabiju. Grobnico je tudi od daleč prepovedano kakorkoli slikovno dokumentirati, lahko pa obsediš v njeni bližini in ob občudovanju mističnega ambienta prisluhneš Koranu, ki ga 24 ur na dan brez presledka dve osebi izmenično glasno prebirata v šejkovo čast.
In s to popotnico se potem podaš za prve arkade do velikega dvorišča, obkroženega s štirimi čez 100 metrov viskomi minareti, ki menda sprejme 40 tisoč vernikov na svojih 17.000 kvadratnih metrih krasnega cvetnega mozaika iz marmorjev z vseh koncev planeta.
Pred vhodom v samo mošejo se je potrebno sezuti. Glavna dvorana sprejme sedem tisoč vernikov. Torej, to je štirinajst tisoč čevljev pred vhodom. Sploh obstaja možnost, da po obredu vsi odidejo domov s točno tistim parom čevljev, ki so ga poprej tam sezuli?
Prvi vtisi v notranjosti dvorane te nekoliko prikrajšajo za dihanje. Bolj ali manj obstaneš zmedeno prikovan na neki točki in se trudiš zajeti vso poplavo vizualij in misli, ki pljusknejo čez tvojo percepcijo. Od najmanjšega detajla do grobe celote, vse je videti tako … oooh!
Spoštljiva negotovost se je počasi umaknila raziskovalnemu duhu in dve uri so nam pustili svobodne paše po največji ročno tkani preprogi na svetu, med kamnitimi arhitekturnimi čipkami, pod pozlačenimi kupolami. Petintrideset tonsko preprogo so iz Irana prepeljali z dvema letaloma, tam pa jo je iz iranske in novozelandske volne dve leti tkalo 1200  žensk. Različni kamni izvirajo praktično s celega planeta, vključno z makedonskim sivcem. V 96 marmornih stebrov dvorane so v nežnih cvetličnih oblikah vdelane raznobarvne školjke. Nekateri vzorci v stenah so izdelani iz tako tankega materiala, da skozi njih prav mistično proseva zunanja svetloba. Lestenec z deset metri v premeru je prav izstopajoče okrašen z milijoni kristalov Svarowsky. V stranski dvorani je bogat vzorec na stropu odsev tistemu na preprogi.
Potem, ko smo že posedali pod zunanjim stebriščem, smo se spraševali, kako dolgo bi lahko z vsoto, ekvivalentno vloženi investiciji, prehranjevali celotno svetovno populacijo. Ne glede na to, da ima arabski svet za sabo dolgo in bogato zgodovino kulture, znanosti in umetnosti, pa imam nekakšen trpek občutek, da ga je naftno bogastvo v modernih časih vseeno nekoliko onečastilo. Emirati so ravno zavoljo kontradikcij med razsipnim bogastvom mest in skromno tradicijo puščave pustili v meni nekoliko grenak priokus. V ničemer namreč niso izjema, ko vlečeš vzporednice z ostalim planetom. Ko si moč oz. kapital podredi vse tisto življenjsko, kar je dejansko vredno veliko več, se nam je bati…




 


 


 





 .
 .
 .
 .
.
.
.
.
 
 


 









 




201 ..... DOŽIVETI ARABIJO - II. del

 .
.
.
.
 .
.
          

200 ........ DOŽIVETI ARABIJO - I. del



Življenjska naključja te včasih pripeljejo v prav posebne kraje, med povsem posebne ljudi. Biti nagrajenec na »Emirates photography award« je redkim dana sreča -  med stotinami prejetih fotografij žirija izbere tistih nekaj kronskih draguljev, katerih avtorje povabijo na skoraj enotedensko spoznavanje v Abu Dhabi. Skoraj nisem mogla dojeti, dokler nisva bila resnično tam. Občutja se skladiščijo nekje v notranjosti in tisti pravi vtisi se izoblikujejo, ko si že zdavnaj doma. V enem tednu se je napletla zgodba o deželi, o njenih ljudeh, o fotografiji, o fotografih z vseh koncev planeta. Težko vse strnem v eno objavo, zato bom nekoliko popredalčkala vtise in podoživela zgodbo za vse tiste, ki so mi namignili, da bi jo radi slišali.


 
 
 
 

           

POT
O samem poteku potovanja ne bi izgubljala besed; nekoliko je bilo tekanja po letaliških terminalih, ker sva imela letalski karti iz različnih virov, zato so bile tiste tri ure med posamičnimi leti ravno prav. Na cilju naju je pričakal gospod z mojim imenom na listku, naju posadil v fino ohlajeno limuzino in odpeljal v še bolj fino ohlajen hotel. S petimi zvezdicami, brezhibnimi ambienti, osebjem na nivoju in prehrano za gurmansko pridobivanje kilaže. Na sploh smo bili deležni tretmaja na nivoju, katerega vrhunec je najbrž bilo kosilo na jahti ob obali Abu Dhabija.  


 

SLAVNOSTNA PODELITEV
Vsi povabljenci smo sicer vedeli, da smo med nagrajenci, to pa je bilo tudi vse – do same podelitve v nacionalnem teatru so bili skrbno varovani podatki, kdo in s katero fotografijo je kaj prejel. Tja so nas dostavili skoraj dve uri prej, tako da smo se uspeli že pred podelitvijo kar dobro spoznati. Italija, Norveška, Slovenija, Turčija, Bangladeš, Kitajska, Tajvan, bližnji vzhod, ter precej različnih arabskih udeležencev, oblečenih v tipična bela arabska oblačila – pisana druščina smo se hitro ujeli v sproščeno in razigrano vzdušje. Sčasoma se je dvorana napolnila in korektno izpeljana podelitev je razkrila vsakemu lastno neznanko; Zeitgeist – druga nagrada v kategoriji abstrakcija. Glavna nagrada je šla v Turčijo za otroški portret. V preddverju nas je po prireditvi pričakala odlično postavljena razstava velikih printov. Nagrajene fotografije so bile na ogled v v.i.p. črni sobi, kjer se je pravzaprav odvijalo vse nadaljnje spontano dogajanje; gasilsko fotografiranje, povprek po tleh smo drug drugemu podpisovali kataloge, dogajali so se intervjuji in škljocanja. Nekje vmes sem pomislila, kako nepomembna je tovrstna fotografija pri nas: Norveškega kolega sta na otvoritev prišla počastit predstavnika domače ambasade, v domovini pa je bil deležen številnih objav in intervjujev.


 

FOTOGRAFI
Vsak dan je bil kulturno obarvan. Dva večera projekcij nagrajencev in klubov, galerije, muzeji, razstavišča. Večer projekcij nam je skorajda nekoliko pokvarila tista tipična navada, ki je tem večja, čim bolj se bližaš jugu: »raztegljiv« čas. Točno ob uri pomeni minimalno pol ure zamude. Pol ure čakanja na avtobus, pol ure čakanja pred napačnimi vrati, ura računalniške logistike, potem pa časovna stiska, zaradi katere so nam nekaterim skrajšali projekcijo. Ne glede na to, da so mojo projekcijo tisti večer nekako najbolj izpostavljali, sem bila za kakšen odtenek žalostna, saj sem najmočnejše fotografije uvrstila ravno na konec. Projekcije so bile sicer idealna priložnost za debato o fotografiji, ki pa se jo je dejansko zelo malo izkoristilo; nekoliko več je bilo sicer govora v arabščini, katerega angleški povzetek je bil zelo kratek, nekaj nagrajencev je imelo preslabo angleščino za debato, nekateri smo bili bolj sramežljive sorte, lahko pa pohvalim Jashima iz Bangladeša za kritičen pogled na fotografijo in fotografe nasploh – bil je sicer edini profesionalni fotožurnalist, iz relativno revne dežele, fotografsko razgledan in svetovljansko ozaveščen; nekako to sem pričakovala od vseh, a tudi pri nagrajencih mednarodne fotografske zveze očitno velja tista »sto ljudi sto čudi«, pa čeprav nas vse druži ista rdeča nit. In po nekaj dneh druženja na terenu sem nekako dobila občutek, da smo v generalijah bolj kupček razigranih otrok s svojimi optičnimi igračkami, kot pa neka naključno izbrana umetniško-intelektualna združba, ki sem si jo sprva predstavljala.


 

RAZISKOVANJE DEŽELE
Gostitelji so se v teh nekaj dneh resnično potrudili, da so nam predstavili svojo deželo. Obiskali smo jo praktično sredi poletja, temperature se čez dan tam gibajo okoli štirideset stopinj, pri čemer so obalna mesta ves čas ujeta v soparo. Ker je bistvo dežele, ki se sicer naslanja na bogato kulturno dediščino, razvoj in napredek v sicer manj gostoljubni pokrajini, smo oglede preživeli v velikih urbanih središčih. Puščava, ki se tukaj nazorno imenuje »the empty quarter«, nam je ostala prikrita – nekateri smo vzdihovali h krasnim sipinam, ki se jih je dalo spremljati za obcestnimi nasadi zelenja. Organizator se je strogo držal načela, da je poleti v puščavi prevroče tudi za pet minut in nam v tolažbo ponudil svojo idejo, da bi naslednje leto tekmovanje organizirali na zimo, pa si bomo takrat šli ogledovat puščavo (seveda, puščave željni bomo tudi naslednje leto srečni dobitniki nagrad…). Kot da se kar nekako malo sramujejo vse tiste vroče peščene golote tam zadaj za vsem umetnim, kar so ustvarili ob obali. V nadomestilo so nas vsak dan odložili v vsaj enem velikem, hudo klimatiziranem nakupovalnem centru… Tudi tisti dan, ki so nam ga predstavili kot pot v puščavo, v oazo Al Ain. A kaj ko je to mesto v rangu večjega slovenskega mesta, kjer se sploh ne zavedaš, da si v oazi. Smo pa tam spoznali življenje na tržnici, ki je še najbolj prispevalo k vtisom o deželi in njenih ljudeh.
Abu Dhabi, Al Ain in Dubai smo si lahko ogledali med vožnjo iz avtobusa, tradicijo in kulturo pa smo spoznavali v galerijah in muzejih; šoping centri so pač zgodba zase. Velika mesta so zrasla praktično iz gole puščave in se s pisanim naborom arhitektonskega oblikovanja dvigajo pod nebo. Tu se življenje odvija na cestah in za stenami stavb. Na ulicah praktično ni ljudi - zaradi vlage in vročine se vse dogaja v hudo klimatiziranih notranjih ambientih. Oblaki se menda na nebo zarišejo le v zimskem mesecu februarju, ki ga v smislu lepote in vrednosti obiska kar na veliko kujejo v zvezde. Abu Dhabi je neskončna mreža cest, napletena okoli razkošno prostorsko razporejenih stavb. Zelenja je na pretek, tudi dolge kilometre cest po puščavi obroblja pas bogatega rastlinja; vsako posamično rastlinico neprenehoma napaja na površini položena vodovodna cev. Najbrž bi, če bi vse te cevi nanizali v dolžino, z njimi nekajkrat obkrožili Zemljo čez ekvator. Neverjetno, koliko vode je potrebno, da puščavi vsiliš zeleno življenje! In ker denar v teh naftnih koncih ni problem, se da tukaj narediti praktično vse. Zazeleniti puščavo, se z arhitekturnimi čudesi dvigati pod nebo, ustvarjati prestižne otočke poljubnih oblik v morju, se poigravati s tehnologijo v vseh aspektih bivanja. Tukaj je voda najbrž dražja od nafte, pridobivajo jo iz morja, vse je nekako obrnjeno na glavo.
Šoping centri so tisti družabni prostor, ki nadomešča nekoč nam znana stara mestna jedra, polna življenja, ter vse tisto, kar si mestni človek želi v prostem času. Sredi puščavskega mesta šoping center z drsališčem v glavni avli. Ogromni slapovi. Flamingova dežela. Akvarij s tunelom, kjer nad tabo plavajo morski psi,lahko pa si privoščiš tudi potapljanje. Brez problema si lahko v Dubaju privoščiš tudi smučanje. Trgovine, bari, šport, prosti čas, vse za isto steno in zdi se, kot da so na to precej ponosni. Kitajski fotografi so se v to vzdušje zelo vživeli in so znali na rafal škljocati isto prizorišče tudi po eno uro. Mi ostali fotografski čudaki pa smo vseeno imeli ideje o obisku puščave, o nogah na razbeljeno žareči sipini, o življenju, kot so nam ga opisovali domačini iz puščave.



 

LJUDJE IZ PUŠČAVE
Tiste pristne domačine smo spoznali šele na tržnici v Al Ainu. Tam se sicer zbirajo različni obrazi od blizu in daleč, so pa vsi angleško zgovorni in pripravljeni na klepet. Prvotna negotovost na tržnici se je prelevila v portretno fotografiranje, na koncu pa v desetine drobnih radovednih pogovorov.
Imela sem srečo, da sem preko prijateljev spoznala tudi krasno domačinko, ki dejansko živi v puščavi. Dekle odprtega srca in širokega nasmeha, ki nam je pripovedovala o svojem domu sredi peska, o veliki družini, o skrbi za njihovo puščavo, šotorih, kamelah, sokolih, slavnostih... Skozi njene besede in slike z mobilnega telefona smo nekako doživeli tisto, po čemer smo sami hrepeneli. Nasploh so Arabci srčni, prijetni in gostoljubni ljudje, najbrž jih je trdo življenje v puščavskem okolju naredilo tako skromne in dostopne. Strah jih je, da bi imeli zahodnjaki napačno mnenje o njih zaradi nekih posameznikov, ki ustvarjajo slab vtis o celotni družbi. Če si le dovolj odprt, te z neverjetno toplino sprejmejo, vzamejo za svojega in potem s posebnimi iskricami v očeh namesto slovesa izrečejo tisti »inshallah«, ki bi v prevodu pomenil »se vidimo«. Prijateljstva, ki smo jih tako na hitro in tesno stkali tam dol, preprosto ne moreš pozabiti – za vedno ostanejo del tebe. Je pa res, da z vklapljanjem v družbo nisva imela problemov. Iztok je že doma napovedal, da si bo takoj nabavil arabsko obleko in je to tudi storil. V tisti dolgi beli srajci in rdeči rutki, fiksirani s črnim trakom, je preživel vse dni v Emiratih in prav vsak od Arabcev ga je vzel za svojega. Pravzaprav so ga tudi fotografi pogosto ugrabili in ga izrabljali za fotomodel, ker se ga praktično ni dalo ločiti od domačinov. Tudi mene je prijateljica obdarila s krasno arabsko obleko, punce so se vsule nadme in me v minutki kozmetično predelale v tipično domačinko. Res krasni spomnički, večno jih bova čuvala v srcih.


 

Spisane misli in fotografije so droben delec vsega tega, kar nama je dalo Arabsko doživetje. Čisto vsega se pač ne da opisati in prikazati; košček biti je iz čustev in impresij, ki so lastne samo vsakemu od nas. Za prvi okus pripenjam nekaj portretov, ko najdem več časa, pa še kakšen vizualni vtis več. 





199 poročna fotografija

Vsak škljoc optimist se kdaj loti fotografiranja porok. Lansko leto sem nekako s strahom sprejela prvo povabilo in sledili sta še dve. Bilo je dovolj za spoznanje, da je fotografiranje poroke vse prej kot enostavno delo. Končni izdelek je vedno nekakšne pol-obrtniške narave s pridihom avtorstva. Ravno zaradi množice tistih, ki se lotevajo fotografije porok, so namreč izdelki med sabo hudo različni. Profesionalci se pritožujejo, da jim amaterji skačejo v zelje in zbijajo cene, marsikdo od naročnikov pa šele pozneje spozna, da bi morda bilo pametneje fotografu nameniti kakšnega stotaka več, pa bi za to dobil kvaliteten spomin. Spet pa izdelki tistih, ki se kličejo za profesionalce in neumorno letajo s poroke na poroko, marsikdaj izpadejo kot površen izdelek, ki ni vreden niti obrtnika. Sto ljudi, sto čudi. Pri izbiri poročnega fotografa naj vas torej vodijo referenčni izdelki, ki vam jih ima za pokazati. Ne lepe besede, ne cena. In ne dajte se preslepiti s tistimi o številu fotografij za ceno – v praksi vsakdo naredi bistveno več fotk, kot jih da na koncu od sebe. 

Prilagam moj poročni portfolio in se zahvaljujem vsem trem parom, da so mi zaupali in bili zadovoljni. Ne bi zmogla serijskega fotografiranja porok, če pa me še kdaj kdo pocuka za rokav, bom pa z veseljem pridodala svoj pogled k trajnim spominom na dogodek. ;-)