225 ... vrtec Mavrica v Vojniku

Kakšni dve leti in pol je tega, kar sem v (bivši, že skoraj pokojni) firmi dobila na mizo projekt novogradnje vrtca v Vojniku. Da naj bi bilo potrebno le nekaj malega predelati iz že obstoječih načrtov... Projektna naloga pa je ob pregledu materiala kmalu dobila konkreten obseg, začenši z novo idejno zasnovo in kompletno proceduro preko projekta za gradbeno dovoljenje pa tja do projekta izvedenih del. Na projektu sem bila aktivna od prve črte na papirju do zadnje letvice v ograji in moram reči, da sem se v tem konkretnem projektantsko-birokratsko-politikantsko-finančno-izvajalskem, včasih že pošteno kaotičnem dvoletnem mišmašu naučila ogromno. Kot arhitekt si menda kar obsojen na to, da vedno premalo veš in se torej vse življenje učiš o birokratskih zankah, miljonih gradbeno-obrtniško-tehnoloških detajlov, relacijah vseh vpletenih in vseh postopkov na nekem projektu, itd. Biti arhitekt je, moram priznati, veliko bolj kompleksno, kot sem si to sprva sploh predstavljala, saj dejansko združuje ogromno različnih področij. Pa smo spet pri znanosti, umetnosti, psihologiji, … kako naj se izrazim, izbrala sem si res krasno poklicno pot, glede na to, da me je vedno zanimalo čisto preveč področij - ampak morda se nisem rodila v čisto pravem času...

... Žal sem v teh nekaj letih, kar se v inženiring firmah ukvarjam z arhitekturo, dobila občutek, da je kapital nadvladal vsako zdravo pamet, arhitekti (pravzaprav običajno slišim le še naziv »projektant«) so postali ogrožena vrsta in so v glavnini zreducirani na zgolj eno izmed nesignifikantnih orodij kapitala, pa čeprav se po svojih močeh vsak po svoje trudijo za kvalitetnejši prostor in boljši jutri – res vsaka čast vsem tistim, ki uspešno vozijo projektni slalom in se na koncu lahko pohvalijo v celoti s kvalitetnim projektom. Da ne govorim o urbanistih, ti so žal praktično izumrli in so nadomeščeni s kapitalsko-političnimi partnerstvi. Samo poglejte okoli sebe, koliko urbanističnih in pravzaprav še več ruralnih absurdov se je zgodilo v zadnjih letih, ko je dobro namaščen žep lahko preko lokalne oblasti uresničil vsako kapitalistično idejo.

Pa vendar, vse gre naprej. Prav ali narobe, levo ali desno, celo zadenjsko gre naprej. Ob gospodarski krizi in zlomu gradbeništva nam tudi »projektantom« ni prizanešeno, treba bo v boj, pravzaprav kar v mesarsko klanje s sistemom. Vso srečo vsakemu posebej in vsem v kompletu, ko bomo znali stopiti skupaj!

Vrtec je torej zrasel iz tistih prvih črt na papirju, z novim šolskim letom se je vanj vselilo življenje in feedback je pozitiven – v posamičnih ambientih in celoti se je bivanje in ustvarjanje lepo prijelo, ljudje imajo radi barve in živijo s pozitivizmom in igrivostjo, ki ju izžareva objekt. Ne glede na to, da je v projekt vpletenih ogromno ljudi in je za nami tudi kakšna neprijetnost, nosim s sabo pozitiven vtis in simpatičen, topel občutek, kako je ta vrtec pravzaprav delno moj »otrok«. 

 

Več fotografij objekta se najde v mojem FB albumčku TUKAJ.

224 ... razstava PARALELE v Celju

Danes smo v okviru programa akademskega zbora VZŠ otvorili mojo novo fotografsko razstavo Paralele. Zgodila se je na povabilo direktorice RŠS Katje Esih, vsebinsko pa je nekakšno iskanje sorodnih duš po lastni foto retrospektivi. Razstava bo na ogled javnosti v prostorih Visoke zdravstvene šole v Celju še nekaj mesecev.

Prilagam celoten predstavitveni tekst.

* * *

SPREMNA BESEDA RAZSTAVE

Izbor fotografij pod skupnim nazivom PARALELE se mi je porodil kot ena izmed idej v razmišljanju o univerzumu, ki že od nekdaj vzbuja mojo domišljijo s svojo neskončnostjo možnosti, katere neznatno droben delček smo tudi sami. Univerzum, ozirma kot smo v pogovoru bolj vajeni – vesolje,  interpretiram kot celoto, širok diapazon od abstraktnega mikrokozmosa razmišljanj v človeški glavi do nerazumljivih dimenzij vseobstoja, zato mi je to neusahljiv vir inspiracije. Paralele so namreč kot nekakšni vzporedni svetovi, ki jih podkrepljeno z matematičnimi in fizikalnimi modeli opisujejo znanstvene teorije kvantne mehanike, obravnavajo filozofska razmišljanja in nadalje domišljijsko razpredajo avtorji znanstvenofantastičnih del. V praksi se teorije simpatično mešajo s preprostimi utrinki vsakdanjega življenja. V vsakdanjiku najdemo namreč nešteto vzporednic, začenši pri sorodnih dušah, prijateljih v smislu »anam cara«, morda se nam zgodi, da na nekem drugem koncu planeta najdemo osebo, ki nam je na las podobna ali pa se nas srhljivo dotakne kakšen deja vu. Ljudje imamo zavoljo lažje organiziranosti tendenco grupiranja in »predalčkanja«, zato se znotraj nekih skupin in navezav vedno najdejo paralelni, sorodni, če ne že skoraj identični pojmi.

Razstavljen nabor je droben poskus iskanja vzporednic v potovanju po lastnem vesolju, ki ga skozi doživljanje tudi fotografsko upodabljam zadnjih nekaj let. Neskončna pestrost mentalnega in fizičnega sveta je tista, ki bi v odsotnosti organizacije vodila v povsem kaotičen zbir informacij, postavljanje vzporednic pa vleče rdečo nit po pričujočem življenjskem potpuriju, v katerem se najde skrita razmišljanja, jasne nagovore, kakšno vprašanje, ponekod pa zgolj dušo božajoče prizore.

zgoraj: močvirska rapsodija

spodaj: Kozjansko v času

BESEDA O AVTORICI

Rojena na 155. dan v letu, ko je Nasa objavila fotografijo skrivnostnega obraza na Marsu. Že od malih nog obkrožena z ustvarjalnimi pripomočki, naravo, športom in knjigami. V osnovni šoli sem bila glavna kandidatka za vsako likovno kolonijo in raznovrstna ustvarjanja, v gimnaziji uspešno širila obzorja v vse smeri in se zavoljo številnih zanimanj stežka odločila za le eno poklicno pot. Diplomirala sem na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kot arhitektka namreč lahko delujem v pisanem prepletu tehnologije, umetnosti, psihologije in še bi lahko naštevala.

Fotografija se je v mojo dušo pritihotapila postopno, sprva skozi golo funkcionalistično potrebo po ohranjanju spominov, sčasoma pa predvsem kot obvezna sopotnica na potovanjih in raziskovanjih, brez katerih bi bilo življenje precej pusto in prazno. Potovanja so namreč vseh vrst - v daljne dežele, okoli ovinka, ali pa kar v mislih. Odkar sem se na povabilo prijatelja pred približno petimi leti pridružila Društvu fotografov SVIT, se je moje fotografsko izražanje razširilo na upodabljanja tudi tistih intimnih, miselnih potovanj. Moj fotografski spekter je lahko širok, kot je široko moje vesolje, rada se lotim prav vsake motivike in tehnike, pri čemer se neprestano porajajo nove ideje, za katere pa žal marsikdaj ob vsakdanjem življenjskem tempu zmanjka časa, a me kljub temu polnijo.  

zgoraj: rain inside

spodaj: Noordung 3

V zadnjih letih sem imela nekaj samostojnih in sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez mejo. Na številnih mednarodnih fotografskih razstavah sem prejela več kot 50 različnih medalj in diplom, pri čemer naj na primer omenim prvo nagrado na svetovnem klubskem prvenstvu v Parizu. Preizkusila sem se kot organizatorka fotografskih razstav ter kot žirantka na različnih rangih razstav tudi v tujini. Pri Fotografski zvezi Slovenije imam trenutno naziv »kandidatka za mojstrico fotografije«, pri mednarodni fotografski zvezi FIAP pa »excellence FIAP bronze«.

Prav rada bi za zaključek navrgla kakšno plemenito misel o tem, kako bom s fotografijo spremenila svet. Vsak košček »zamrznjenega časa« na risbah svetlobe trajno zabeleži minljive misli in dejanja posameznika ter celotne družbe. Pravzaprav lahko vsak po svoje, če le upa, z drobnimi premišljenimi koraki in odprto ter ustvarjalno glavo prispeva k boljšemu jutri, efekt metuljevih kril pa bo dal velik, univerzalni rezultat. In vendar, citiram:

zgoraj: Kaninska pravljica

spodaj: mirno morje

»Sleherni posameznik gleda na življenje znotraj lastnega niza okoliščin, zato lahko ponudi svetu enkraten izraz. Ustvarjalnost zajema likovne umetnosti, a ni omejena nanje, kajti slikanje, skladanje pisanje in podobno ne morejo biti pomembnejši od ustvarjalnih potez, s katerimi tolažimo v nesreči, vnašamo red v navzkrižje ali kaos, pripovedujemo otroku zgodbo.«

(Marlo Morgan, ameriška pisateljica)

Carpe diem!

223 ... JESPER JUUL, teoretik »novih« staršev

V roke rada vzamem kakšno knjigo o medčloveških odnosih, psihologiji, vzgoji. Za začetek, da se podkrepim s teoretsko podlago lastne intuitivne prakse - kdor sem in kar počnem - kot nadaljnje pa predvsem za priložnostno analizo o tem, kje bi se bilo – v skladu s sabo - smiselno zamisliti in kaj spremeniti. Spreminjanje je seveda kompleksen proces, ki se ne zgodi v trenutku, kajti ljudje nismo računalniki, ki bi se preprosto preprogramirali, resetirali in postali drugačni. Zakoreninjenost določenih vzorcev in ravnanj je tako močna, da lahko traja več generacij, preden smo pripravljeni na spremembo vzorca. Enako je na osebni ravni; odrasli smo »končni izdelki«, plod genetike, sooblikovani s strani najbližjih in celotne družbe. Spremembe oz. bolje rečeno nianse so najpogosteje le avtomatizem, kot rezultat izrednih življenjskih okoliščin, ali dolgotrajen proces sooblikovanja v nekem odnosu, mnogo redkeje pa zavestne, načrtovane odločitve.

Spomnim se, kako sem se kot najstnica izlivala v debele dnevnike. Od nekdaj sem lažje pisala, kot govorila, zato so bili ti zvezki v najobčutljivejši fazi odraščanja tudi moji najboljši, če ne celo edini prijatelji. Med vsemi tistimi zasanjanimi čiračarami o fantovskih simpatijah so se našla prav plodna razmišljanja o sami sebi, kjer sem  na podlagi vsakodnevnih izkušenj v odnosih do soljudi ugotavljala svoje slabosti in se odločila, da jih bom zavestno spremenila. Skrajno mi je namreč šlo na živce, da sem se ob marsikateri čisto vsakdanji in praktično mimobežni situaciji počutila razočarana, neizpolnjena, nesigurna, neizrečena in potem so me ta občutja morila dneve in tedne. V bistvu sem si skozi lastno analizo polagoma in zavestno zastavljala pot do samozavesti. Še vedno sem hvaležna svojemu prvemu fantu, da sem se od njega lahko nalezla še tiste širokokotne in svetovljanske pike na i, ki me je oblikovala v osebo, kakršna sem.

Šele pozneje mi je kanilo, da je v praksi za to, da bi se človek videl objektivno, potrebno izstopiti iz sebe in se pogledati od zunaj, predvsem ob opazovanju »napak« oz. motečih dejavnikov pri drugih ugotavljati, ali morda nisi tudi ti tak. Ko si otrok, namreč hlastno vsrkavaš svojo najožjo družino in postajaš tak, kot so tvoji starši ali kdorkoli pač je že tisti, s katerim deliš svoj vsakdan. To so vzorci, ki se te primejo kot mišičevje na skeletu in se jih zaveš šele nekje daleč za tisto dobo odraščanja in oblikovanja osebnosti. Moram priznati, da sem se nekaterih lastnih vzorcev ozavestila šele pred nekaj leti in so me dobesedno šokirali – tako močno, da sem dobila občutek, kako sem pravzaprav šele sedaj začela »odraščati«.

Ker je življenje ena taka pestra cesta dogodivščin, človeka izkušnje seveda počasi modelirajo in niansirajo. Več poti si privoščiš, bolj te bogatijo, pa niti ne nujno v pozitivnem smislu. Predvsem negativne izkušnje so zaradi posledične bolečine namreč največji učitelji. Ampak dokler nisem postala mama, si niti pod razno nisem predstavljala, da bo moj največji učitelj v življenju ravno tista mala štruca, za katero je bil še kinderpet veliko prevelik. Po nekaj letih starševstva lahko z gotovostjo zatrdim, da sem šele ob otroku resnično dojela, kdo sem in kdo si želim biti. Ko ti otrok s kakšnim neljubim odzivom na situacijo prvič nastavi ogledalo, te kar dobro pribije ob steno. Potem ti postane jasno, da si ostal brez razloga, da bi ga okrcal – v prvi vrsti bi to moral namreč storiti s samim sabo. In takrat, ko se zaveš intenzivnosti in moči odnosa otrok – starš, se šele začne tista prava šola življenja, za katero sem svojemu otroku neizmerno hvaležna.

V starševskem odnosu gre za vzajemno bogatenje. Starši smo odgovorni, da smo, kot pravi Jesper, avtentični. Da smo v osnovi zvesti sami sebi. Na nas je, da smo otroku svetilnik in mu ob ravno dovoljšnji opori pomagamo v samostojnost. Vzgoja otrok je najelementarnejši aspekt cele družbe. Naši otroci so prihodnost, starši pa smo njihov temelj. Kakšno podlago jim nudimo, da bo čez nekaj desetletij družbeno okolje kvalitetnejše? Vzgoja je postala v zadnjih generacijah pravi eksperimentalni družbeni laboratorij. Dolga stoletja je veljala moč avtoritete očeta nad otroki in njihovimi materami. Potem se je zgodil preobrat, iz katerega so ženske v »zahodni civilizaciji« počasi pridobile (delno) enakopravnost in družba kot celota se je zavedla, da poteka tudi proces reorganizacije osnovne družbene celice – družine. Oba starša sta postajala enakovredna partnerja in nekje skozi proces se je zgodilo, da se je tudi otroke začelo sprejemati kot osebnosti, ne kot neke »pripravnike za ljudi«, ki bi se morali udinjati nadmoči lastnikov. Ko odpovejo stari vzorci, se rodijo njihova nasprotja. Družbeni eksperiment je poskrbel za to, da se je začelo otroke vzgajati povsem permisivno, kar pa je bila spet svojevrstna past – sicer nekonfliktno otroštvo in brezpogojno vladanje na družinskem prestolu tem otrokom v odrasli dobi ni prineslo ne samostojnosti, ne avtentičnosti.

In kdo smo mi, kdo bodo naši otroci, sedaj ko poznamo pasti avtoritativne in permisivne vzgoje? Ženske imamo nekako bolj čut za psihološki del življenja, pa si zato upam trditi, da sem kot mama precej izpilila svoj čut za sočloveka, intuicijo, empatijo. Nisem teoretik, zanašam se nase in v skladu s tem živim. Rada pa si razširim obzorja in poberem kakšen namig. Zato se vsake toliko lotim kakšne knjige na čisto zgoraj omenjeno tematiko. Danes sem prebrala tretjo, morda četrto knjigo Jesperja Juula in potrdila lastno tezo, da so si pravzaprav podobne kot jajce jajcu. Vse so namreč na isto temo, na lepote in tegobe sodobne družine, ki pionirsko krmari skozi poti drugačnih družinskih odnosov, kot se jih je prakticiralo nešteto generacij nazaj. Postajamo drugačna družba. Obstaja celo nevarnost, da se bo družina kot osnovni družbeni element zlila s filozofijo potrošništva. Močno upam, da bodo vztrajni posamezniki trmasto rili z glavo skozi zid in še naprej ostali množici dopovedovali o dostojanstvu, enakosti, morali,… Ko berem Jesperjeve knjige, se mi namreč zdi, da prebiram samo sebe in vmes najdem kakšno iskrico, kaj še lahko izboljšam. Njegove knjige so pisane zelo poljudno in skoraj po ameriško nazorno, da bi jih vendarle lahko dojel vsak vsaj nekoliko dojemljiv osebek. Vesela sem, da obstajajo ljudje njegove sorte, hkrati pa sem po teh nekaj prebranih delih dobila občutek, da so zgolj poljudno teoretična podkrepitev mojega razmišljanja, nisem pa se iz njih naučila česa posebno novega.

Ko sem prvič vzela v roke slovenski prevod z naslovom Kompetentni otrok, me je odbilo oblikovanje same knjige. Govorilo mi je, da imam v roki cenen izdelek poljudne vsebine. Velik font, široki razmiki med vrsticami, ozek stav strani, neskladni odmiki od robov lista, poudarjeni izseki … glede literature nisem poklicno deformirana, ta knjiga pa me je vseeno nekako odbila s svojim videzom. Pa sem jo seveda zaradi priporočene vsebine vzela v roke. Skozi nadaljnja branja iz serije sem našla še cel kup tipkarskih napak in nekako dokaj nekvaliteten prevod, ki spet nakazuje površnost hitro prevedenega artikla, namenjenega širokim množicam. Za povzetek torej lahko rečem, da sem v Juulu našla izvrstnega somišljenika, bi si pa morda v prihodnosti želela od njega morda nekoliko manj poljudnega izdelka, ki bi bil tudi s strani slovenskih založnikov temu primerno oblikovan.

222 ... NOTRANJI MIR (!)

Pred nekaj dnevi mi je, pač skladno s svojim namenom, zazvonil telefon. Bil je kolega, čakajoč neke natančne informacije. Glede na to, da se vsak pogovor začne s kakšno vljudnostno frazo, sem tisto prvo opazko »O, po glasu sodeč si videti prav dobro!« vrgla v taisti koš in klišejsko navrgla tistega »Seveda, saj moram biti dobro«. Niti slutila nisem, da bo pozorno »poklicno deformirano« uho na drugi strani ob mojih besedah sprožilo terapevtski alarm. Sicer dokaj nežno, a takoj sem bila namreč opozorjena, da temu pač ni tako in da bi se morda morala zamisliti.

Pogovor je mimobežno prešel na drugo temo in dnevi so šli naprej. Ne morem pa si kaj, da se vsake toliko ob tistih bolj zoprnih impulzih čez vsakdan ne bi spomnila na ta košček pogovora. V realnosti sem namreč prekleto nedobro in očitno že kar zverziran mojster manipuliranja na lastni komandni plošči tam nekje v vozlovju nevronov. Ampak še vedno trdim, da je naša notranjost eno čisto prav posebno vesolje, ki ga ne bomo nikoli prav doumeli. Ljudje smo vse. Vse hkrati. Smo ljubeči in sovražni. Egoisti in altruisti. Srečneži in depresivci. V bistvu smo relativci. Odvisni od nekega splošno veljavnega kodeksa življenja, ki nam govori, v katero smer so čustva in dejanja pozitivna, v katero pa ne. Azteki so brzčas imeli drugače nastavljen sistem, pa je tisto njim pozitivno tukaj nam grozljivo in nerazumljivo.

Kdo je torej pristojen, da bo drugim prestavljal mejnike, nastavljal nulo na številčnici med minusi in plusi? Mama? Učiteljica? Pravnik? Duhovnik? Psihiater? Levičar? Alkoholik? Vojak? Filozof? Po drugi strani, kje je meja negativizma, ki je še dobra za protiutež pozitivnizmu oz. koliko negativnega je v sistemu jin-jang potrebnega, da lahko pozitivno dejansko funkcionira kot pozitivno? Če grem po sistemu dedukcije iz splošnega na moj zasebni nivo, do kje naj torej na moji komandni plošči puščam »negativizmu«, da me ne pokoplje, ampak plodno obrodi »pozitivizem«? Kje je tisti punkt, na katerem raje izklopim elektriko na komandah in si samovarovalno zapojem tisto »Jaz sem nooor«? Kdo mi bo povedal, kdaj se upravičeno sesedem v svoji nemoči in kapituliram, in kdaj morda diktatorsko vzamem vajeti v svoje roke in pomendram vse pred sabo?

Ni slabo biti nor. Ampak potem ljudje ne znajo shajati s tabo. Ni slabo zaradi lastne ali splošne dobrobiti kdaj sprostiti negativno energijo, se pa vseeno zdi, da težimo k neki harmoniji, zadovoljstvu, notranjemu miru. Ta notranji mir je sploh ena zabavna reč, ki me vsakič spomni na prizor iz risanke Kung fu Panda. Panda v njem besno tolče po nečem in se glasno jezi »Presneti notranji mir, pa kdaj boš že prišel!?« Deja-vu? Tvoj, moj, njegov?

Notranji mir ima eno prav simpatično lastnost, je namreč akutno nalezljiv. Žal enako velja za vsa njemu nasprotna stanja. Glede na to, da smo kot socialna bitja vedno s kom bolj ali manj tesno povezani, gre nalezljivost jemati resno. Težko je biti pozitiven, ko je vse okrog tebe nastrojeno nasprotno; po drugi strani se zdi blazno nesmiselno negativizirati, če te obdaja pozitiven ambient. Zato je morda moja dolžnost do mojih najbližjih, da ne podležem vsemu tistemu iztirjenemu in morda takole kar na silo preko stikal na komandni plošči, kot rečeno, pač »moram biti dobro«. Že nekaj časa mi je namreč jasno, da lahko zjutraj odprem oči in se odločim, ali bodo ta dan ne glede na karkoli že, gledale pozitivno, ali negativno.

Homo sapiensi mi že od malih nog niso bili preveč pri srcu. Tega takrat seveda nisem znala utemeljiti in šele nekako na pol statistične življenjske poti se mi tudi nekako teoretično svita, od kod ta moja nenaklonjenost lastni vrsti. Preveč je smeti...

221 ... (moje) VESOLJE

Beseda »vesolje« me vedno prijetno ogreje pri srcu. Ali pač kozmos, univerzum, vseobstoj. Zame je to vse sopomenka.  Od nepredstavljivo drobnih fizikalnih delčkov do še bolj mogočno nepredstavljivih razsežnosti vsega, kar obstaja. Od drobne misli, spletene v čigavih možganih, do multidimenzijskih čiračar, ki jih s takimi možgani najbrž ni niti možno doumeti. Ali pač, pa nimamo navodil za uporabo… Vesolje mi je preprosto všeč, ker ga čutim kot svoj sestavni del in kot svoj dom. Z našega vidika je tako mogočno in nedoumljivo, da mu človek, ki je že lastnemu planetu v ogromno škodo, nikoli ne bo prišel do dna. Niti lastnih psiholoških fint ne zmoremo razvozlati, kaj šele vsega tega, kar se najbrž skriva svetlobna leta daleč. Tako tuje nam je, pa hkrati smo njegov sestavni del. In po analogiji, tukaj smo, a smo tujci sami sebi. V svojem koščku vesolja smo vsi nekakšni šerifi in diktatorji, tam nekje zgoraj nad oblaki pa popolni nihčeti, takorekoč zvezdni prah… Moje vesolje iz veselja pravim tudi nekemu svojemu območju, kjer razvijam svoje misli ali preprosto fizično bivam. Moj blog je bržkone moje vesolje. Otroška soba je sinovo vesolje. In v Vitanju je tudi vesolje, kar me še prav posebej veseli.

Pred tremi leti sem že pisala o Hermanu Potočniku Noordungu, Vitanju in takratni kozmološki fotografski razstavi (blog št. 145). Od takrat je v tem skritem kotičku pod Pohorjem pod taktirko kozmološko mislečih na mestu starega kulturnega doma zrasel pravi vesoljski center.  Zdi se precej nelogično, navidezno absurdno, da se kompleksno zveneče in arhitektonsko posebno Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) ne znajde v kakšni od evropskih prestolnic, temveč v odmaknjenem naselju sred zaplankanega hribovja, za katerega se zdi, da se še sprehaja nekje zadaj v času. Všeč mi je, da so arhitekti resno vzeli Noordungovo delo in ga skozi analitičen proces pretočili v unikaten konglomerat ambientov, nekakšno svojstveno vesolje.

Držim pesti, da bo stavba s svojo vsebino uspešno zaživela in bo še vse kaj drugega, razen recimo trenutno novoodkritega, pa kar na hitro že rahlo klišejskega fotografskega raja. Ravno toliko se  namreč družim s fotografijo, da mi je že prav zabavno opazovati, kako se vsuje kup foto ustvarjalcev na nove gradbene podvige in potem nekako najprej v stilu »kdor prej pride« predstavijo nevsakdanje ambiente (npr. kakšno železarno, novogradnjo termoelektrarne ali pa kakšnega izmed redkih arhitekturnih posebnežev), ob katerih je potrebno izdaviti kašen »wau, noro, kaj pa je to!?«, pozneje pa ostanejo fotke sicer različnih avtorjev z iste lokacije podobne kot jajce jajcu, tu in tam pa se komu še vseeno zakreše kakšna svojstvena iskrica in taka fotka potem morda postane neponovljena. V poplavi foto ustvarjalcev je težko ustvariti neustvarjeno in neponovljivo, zato pač šteje osebna nota, »uč« in stil vsakega posameznika.

Priznam, da sem na tole stavbo čakala kot mrhovinar, ne le zaradi njene arhitektonske oz. ambientalne vrednosti, marveč predvsem zaradi njene filozofije. Vzela sem si čas, pa sem kdaj med gradnjo pokolesarila čez Vitanje in potem vmes nekoliko žalostno ugotovila, da gradnja stoji, pa pozneje sem se kar narisala na gradbišču in bila okarana od šefa gradbišča, da takole se pa res ne morem iti, no, na zadnje pa so gradbena dela postorila svoj konec in sem šla stavbo še dejansko doživet od znotraj. Tu so fotke z dneva odprtih vrat, ki sva si ga privoščile s Tamaro in tega sem prav vesela – ne le simpatične družbe, temveč tudi dejstva, da sem imela v takšni stavbi še krasen fotomodel. Na faksu so nam namreč prišepnili, da je človek v arhitekturi merilo. In to še kako velja tudi s fotografijo. Glede na to, da je stavba posvečena v koreninah Hermanu Potočniku, ki si je nadel še skrivnostni nadimek Noordung (zveni kot nekakšen ne-red), sem poimenovala serijo fotk po njegovem nadimku. Pozneje pa mi je kanilo, da bi v takem ambientu brez težav lahko snemali Štoparski vodnik po Galaksiji in sem nekaj fotk preimenovala v to tematiko. »Štoparc« je pač način razmišljanja, ki te trešči kot opeka, zavita v rezino limone, zato vedno ostane del tebe :-).

220 ... diktatura bolnega uma

Poletje! Iz poljubnega zornega kota obrnjeno, prav v vsakem primeru pozitivno. Siamski dvojček s pojmom počitnice, večnivojsko pomnožen s sprostitvijo, veseljem, odklopom, toploto, morjem, brezskrbnostjo, življenjem v svojem najpozitivnejšem smislu. No, poznam nergače, ki ob poletju pomislijo na neznosno, paralizirajočo vročino in skoraj težko mi je priznati, da jim ob letošnji vročinski izkušnji celo jaz, absolutni človek poletja, dam svoj prav. A še vedno ga ni čez … poletje! Prijelo me je, da bi v etimološkem slovarju pobrskala za to pozitivko, ki koledarsko označuje obdobje med solsticijem in ekvinokcijem, za kar bo potreben sprehod do knjižnice. Kakopak, koj jutri, ko si bo tudi sine s knjižnih polic nabral novih 10 slikanic za večerno prebiranje.

Moram priznati, da si letošnjega poletja sprva nisem predstavljala v preveč pozitivni luči. Že nekaj časa mi tisti prav vitalni koščki sestavljanke za zdravo mentalno življenje ne sedajo prav dobro v generalno sliko, pa je za začetek poletja šla v stečaj še služba. Birokratsko stanje, ki se uradno definira kot »vpis osebe v evidenco brezposelnih oseb« sicer raje imenujem kot služba na sončni upravi, kar se spet krasno sklada s poletjem. Otroka sem izpisala iz vrtca in si zadala, da kvalitetno preživim z njim tisto zadnje poletje, preden ga v šolskih klopeh in v mešani druščini tako in drugače vzgojenih ovčk nekako po sistemsko izstrelijo tja nekam proti bližajočim se najstniškim letom. Nekako mi je uspelo omenjene neljube luknje v življenjski sestavljanki pomesti pod letečo preprogo in se osredotočiti na idejo, da je letošnje poletje tukaj vendarle s pozitivnim, takorekoč zdravilnim namenom.

Prekrasna utopija je žal ideja, da bi bilo tole poletje tovrstno rehabilitacijsko usmerjeno tudi na generalnem življenjskem nivoju. Nisem prepričana, da znamo kot družba še prav dolgo mentalno zdržati pritiske, ki nam jih nalaga sleherni dan negativnejši sistem. Kamorkoli se že obrneš, ti nekdo striže po perutih in v takih razmerah kot nek »narod« (morda bi raje uporabila izraz »razširjeno pleme«, a tudi ta mi ne diši prav) počasi spoznavamo, kako pravzaprav živimo v nekakšni diktaturi bolnega uma in si povrh vsega nezavedno še sami pulimo perje in v svoji omejeni kletki čivkamo o nekakšnih prividih vsakemu lastne svobode, s katero pravzaprav tudi ne vemo točno, kaj bi. Ajej, pa kako veliko lažje bi nam bilo, če bi nas res bilo v nekem punktu zgodovine nekaj ustvarilo, neobremenjene s tisočletji, milijoni let genskega razvoja tam nekje od preprostih enoceličarjev. Koliko genske krame iz laboratorija življenja vlečemo s sabo, saj ni čudno, da ne znamo s tisto magično mašino, ki nam jo pod lobanjo nosi vrat! Skoraj ne najdem besed, kako mogočno kompleksno je podkrepljen natančno ta trenutek, v katerem tacamo po sicer še vedno krasnem planetu, pa kako neizrekljivo enostavno je vse skupaj in da je pravzaprav zelo škoda, kako kot neka oblika življenja svojega obstoja dolgoročno ne bomo sposobni nadgraditi v kaj zares veličastnega.

Itak gre vse v maloro. Na sploh je bilo menda že nekajkrat konec sveta. Kolegica je rekla, da se »po difoltu« ne splača ubadat s službami in težavami, ker so za tisto leto napovedali kataklizmo. Konca sveta sicer še ni bilo opaziti, službe tudi še vedno nima, svoj notranji mir pa kljub vsemu na hitro doseže v prvem šoping centru. Dokler bomo sistemu dopuščali, da nas poneumlja in ne izobražuje, da nam jemlje in nas ne bogati, da gre konec koncev pod taktirko nekih mentalno bolnih posameznikov nekam svojo pot mimo vsake zdrave kmečke pameti, smo na gotovi poti k temu koncu sveta. Pa s tem ne mislim konca našega planeta, da ne bo pomote. Sicer je pa morda tako prav. Kdo se je že spomnil te univerzalne tolažbe, da je vse za nekaj dobro?

Ja, tole poletje je čisto zagotovo za nekaj dobro. Jaz sem si v glavi izdelala čisto risbo, ki me notranje izpolnjuje, pa čeprav se mi resnično ne svita, kaj bo prinesla prva jesenska slana in tisto obarvano listje, pa temačni dnevi in pet plasti oblačil na koži. V svoji (nes)pameti mora znat človek biti ravno prav (ne)umen, da zmore zadovoljivo pot skozi tistih nekaj kratkih ovinkov, za katerimi ga spet zemlja pobere. Težka veščina, ki nam posameznikom in celoti dela preglavice že skozi mnoge generacije. Pa še kar vztrajamo pri naših rimarijah na preteklost. Zanima me, ali se bo katera izmed daljnih generacij tam nekje tik pred tem, ko bo sonce kot naraščajoča kugla skurilo vse na našem planetu, uspela iztrgati iz primeža začaranega kroga in dosegla tisto, za kar bo vredno reči: evo, vredno je bilo prenašati vsa ta čudesa tisočletne zgodovine, v katerih tisto ta pozitivno ni nikoli znalo premagati negativnega!

Zaenkrat pa se še kar vrtimo v začaranem krogu. Če bi izkoreninili vse tisto, kar pritiče besedi »MOJE«, bi morda prenehali loviti lasten rep. Ne gre, ne? Jah, potem se pa dajmo vrtet. Vse se vrti. Že od nekdaj. Eppur si muove, galaksija okoli črne luknje, zemlja okoli sonca, človek okoli svojine, elektron okoli atomskega jedra. In jaz do poletja, skozi neljubo jesen in zimo spet do levega ovinka,  po poti navzdol in še v kakšen prepad, pa v krasen sončen dan, iz breskrbnosti v preobremenjenost in iz oblakov na trdna tla, pa ponovno nazaj in gor in desno in v pomlad do poletja…  in moj sine do vnukov, ki bodo spet bili kakšno izmed vojn in ustvarjali kakšno različico svojine,…  Ajjjj, ko bi ta bolni um kdaj srečal svojega dohtarja, podlegel kakšni arcneji in se pozdravil v harmonijo!

Kaj morem, na sončni upravi si pač človek ravno toliko spočije, da začne razmišljati to in ono. Mogoče bi moral ta trenutno vladajoči bolni um razmisliti o tem, da bo lahko kljub vsemu bolj ležerno vladal, če bo ljudem dal službe, kredite in kakšno socialno pravico. Trda roka vedno zbudi odpor. In tega me je, virtualno lahkotnemu poletju navkljub, nekoliko strah.




ž

219 ... ekspedicija Nordland

Ne glede na to, da živimo v lepi krajini z dokaj odličnim podnebjem, sem kar nekako težkega srca zapuščala sicer za kak odtenek premrzli sever Norveške. Čisto zaupno - moje misli so se ujčkale po krasnih fjelih, lenih fjordih, toplih ljudeh, za povrh pa predvsem po urejeni državi. Tisto jutro, ko sem se ponovno zbudila v naši - če ji sploh lahko še rečemo država, funkcionalna pa že dolgo več ni – so se name grozovito vsule vse stare težave. Nihče jih ni, recimo, vsaj vljudno pometel pod preprogo. Zato sem toliko bolj hvaležna naključnemu toku srečnih dogodkov, ki so me ta maj popeljali daleč na sever našega planeta, me odtrgali iz mentalno bolehne srednjeevropske realnosti in mi za nekaj časa napolnili baterije.

Obisk mesta Bodø na arktičnem severu Norveške je bil prioritetno sicer delovne narave. Skupaj s še petimi priznanimi fotografi iz Skandinavije in Francije sem bila povabljena kot žirantka mednarodne fotografske razstave »2nd Arctic exhibition«. Sicer sem delo v žiriji fotografskih natečajev že nekajkrat izkusila, a tokrat prvič v tujini in na takšnem rangu razstave. Moram reči, da je bila izkušnja krasna, žiranti smo se dobro ujeli in v finalni fazi dodeljevanja nagrad sva predvsem s francoskim podpredsednikom mednarodne fotografske zveze razvila plodne debate. Pravzaprav smo bili tako efektivni, da smo delo zaključili kar en dan prezgodaj, zato nam je organizator za naslednji dan improviziral simpatičen skupni potep še nekoliko severneje na otoček, posejan s školjčnimi obalami, temnimi gorami sladolednih vrhov, lesenimi hiškami s travnatimi strehami in rdečkasto obarvanimi potoki, ki se leno vijejo med mahovnato obloženim pritlikavim brezovim gozdom.

Imela sem krasen privilegij, da sem po zaključenem trodnevnem formalnem delu edina ostala še za ves teden kot gostja v prisrčni norveški družini. No, družbo mi je delal še moj šestletni sine. Kolikor sem bila pri pripravi na potovanje nekoliko skeptična, kako bo prenesel tiste dneve žiriranja, toliko bolj sem bila pozitivno presenečena, kako lepo se je vse skupaj obneslo. Mali raziskovalec se je odlično vklopil v novo okolje, našel si je prijateljico svojih let, naučil se je najmanj ducat norveških besed, najbolj se je veselil peš potepanj po krasni naravi, ribičije in »kitajskega« šaha.  Na tisti zadnji vožnji do letališča je jasno in glasno obelodanil, kako je dogodivščina minila prehitro in bi z veseljem ostal še 10 dni. Brez potrebe bi na tem mestu dopisovala še svoje mnenje!

Resnično, Norveška ima neko posebno magijo. V svoji med fjorde stkani pravljici, ki jo je po pričevanjih  »Štoparskega vodnika po galaksiji« še posebej skrbno oblikoval planetarni dizajner Slartibartfast, je še vedno nekako nedotaknjena, čista, urejena, barvna, polna daril. Dobesedno vsrka te vase, oči in duša se nenehno pasejo; kamorkoli se obrneš, je lepa. Narava ima tam nekoliko drugačne zakonitosti kot tod; predvsem arktična noč in dan sta nam, južnjakom, logičnim razlagam navkljub, nekoliko nerazumljiva in nenavadno je, ko ta čas sredi noči pokukaš skoz okno, pa nisi prepričan, ali je jutro, večer, ali pa morda le bolj oblačen dan. Žal noči ta čas niso dovolj temne, da bi lahko opazovali auroro borealis, ki magično barva arktične zime. Izkušnja mi pravi, da je arktični sever ena sama krasna čarovnija. In za razliko od predvidevanj, tam niso neki z zimsko temo depresivno obarvani ljudje – prav nasprotno – topli, prijetni, pozitivni in humorni so.

V tem tednu smo doživeli marsikaj. Na državni praznik, ki je pravzaprav dan mestnih paradiranj in žurka norveške otročadi (moram reči, nadvse simpatična interpretacija državnih praznovanj, za razliko od recimo kakšnih vojaških parad), smo pri petnajstih stopinjah v krogu razširjene skandinavske družine kafetkali ob tortici na osončeni terasi. Naslednji dan smo pri dveh stopinjah, viharju in mešanici dežja s snegom komaj uspeli stati na mestu. Tri dni smo raziskovali razgibano otočje Lofoten; poleti menda precej turistična destinacija, ki je tokrat še prebujala svojo pomlad z domačini. Prihajam do paradoksa, da mi za opisovanje tega koščka planeta zmanjka besednega zaklada. No, besed že ne zmanjka, ne maram pa tistih pretirano pocukranih opisov lepot narave, ki bi prav gotovo sledili v nadaljevanju, če bi si dopustila. Kdor ima rad ustvarjalno roko matere narave, me bo že razumel, da je pravzaprav škoda besed.  Po obalah, ki se vijejo med morskimi zalivi Atlantika in objemajo naravnost v morje padajoče črne špičake, se širi vonj po sušečih ribah, ki dekapitirano v tisočih in tisočih menda tudi že vsaj tisoč let na lesenih vešalih soustvarjajo obmorsko panoramo. Takole med suhimi ribami smo dva dni bivali v leseni ribiški koči na obali, si zvečer zakurili ogenj ter ob večerji s pogledom na zaliv poklepetali o tem in onem; še toliko slajše, če so ob tople zidove z zunanje strani tulili vetrovi, se pod hiško zaganjali valovi, dežne kaplje po šipah risale vzorčke, pečka pa je kvačkala čipko vonjav po ognju in tiste prijetne migetajoče svetlobe.

Ne čudi me, da ima ta božanski košček Zemlje za sabo močno mitologijo … ste recimo že kdaj slišali za Odina in Thora… pa vsak otrok je že najbrž videl kakšno knjigo ali pa vsaj risanko o Vikingih. No, mi smo se povabili na obisk v pravo vikinško hišo, kjer je, za razliko od klasičnih muzejev, dovoljeno fotografiranje, dotikanje eksponatov in celo njihovo preizkušanje. Saj pravim, tale severna Norveška je prav posebna. Tudi klimatsko je prav nenavadna – glede na to, da geografsko leži nad Islandijo in vzporedno z večno ledeno Grenlandijo, bi morala biti vpeta v neskončni led in sneg. Ampak na geološko  razgibanih tleh zaradi toplih tokov Zalivskega toka kot nekakšna velika podnebna anomalija rastejo borovi gozdovi, poletje normalno diši po poletju, Norvežani v poletnih mesecih dejansko uporabljajo tiste krasne peščene plaže in za potep po divjini ti ni zavoljo preživetja potrebno s strelnim orožjem oprezati za severnimi medvedi, kakor recimo na norveškem otočju Svalbard, ki leži precej severneje od matične države.

Teden raziskovanja v prisrčni družbi gostiteljev Lilian in Hansa naju je res napolnil. S čudesi narave, predvsem s krasno paleto geologije, neko očiščevalno močjo severnega zraka, prijetno družinsko povezanostjo, magnetizmom. Hmnja, ko smo že pri tem… res je nekaj čudnega tam gori na severu… ko sem doma zložila tisti velik kup fotografij na računalnik in si jih začela ogledovati, me je nekje tam na polovici zadelo, da je večina fotk nekoliko postrani. Običajno so moje fotke namreč čisto v korektni »vaservagi«. Mogoče pa ima to kaj povezave z razliko med 46 stopinjami naše severne širine in 67 arktičnimi stopinjami severa tam gori. Če dobro razmislim, mogoče pa ne bi bilo pametno it v Avstralijo, kaj če mi res vsa kri v glavo steče…?

Prilagam delček fotografij za gušt, razširjeno fotozgodbo pa sem objavila na Frisbukli.

 

 

 

218 ... KAKO JE, ČE SE NIMAŠ

Nedeljsko opoldne, v kuhinji brbota goveja župca pod kuharsko taktirko maestra moža, ki medtem brklja po Frisbukli in benti, kako Anonymusi niso držali svojih obljub, da jo bodo sesuli, hkrati pa veselo štrklja po objavah prijateljev … jaz pa se po avtoterapevtsko lotevam pisanja. Sto let že nisem! Moram! To sem jaz in sebe že prav obupno potrebujem, pa četudi na silo.

Povem vam, prav grozljivo je, če se nimaš! 

Pa to ni tista zlajnana finta, ko vsake toliko za nekoga pravijo, da se išče. O ne, jaz natančno vem, kje in kdo sem, ampak nimam se! Nekako tako je, kot  bi vsako jutro, ko pod prisilo alarma odpreš oči, čez tebe zdirjala horda neidentificiranih demonov in ti vsakič znova na sveže posilila, poteptala in razsekala srce oz. njegovo mentalno komponento. In potem pač vstaneš ponavljajoče,  prepuščen stihiji, znova in vsak dan v tisti pozitive oropan vsakdan, poln skrbi, strahov, od jutra praznih baterij,  popolnoma avtomatično, sprogramiran, ker pač moraš. In na koncu si lahko srečen, da imaš popoldne sproščene tri ure časa za zasebno, kvalitetno druženje z lastnim otrokom, ki ga družba tako ali tako že ob rojstvu označi s črtno kodo in mu na čelo vžigosa: »ovca!«. Kakopak, precej trdo delo, da mu v teh treh urah dnevno uspeš prikazat vse aspekte življenja na tem planetu v upanju, da bo iz njega zrasla samostojna, stabilna in široko razgledana osebnost, ki si bo znala življenje obračati v svoj prid in v pozitivno družbi.

Potem sem spisala še dolg odstavek. Nato sem ga zbrisala. Ob prebiranju me je namreč prešinilo, da najbrž čisto preveč razdajam privat tegobe. Pa čeprav niso v celoti unikatne, temveč pogojene s stanjem v družbi, torej moje, pa njegove, pa od tistega tam tudi… Treba si je pač risat nasmešek na obraz in skrivat lastne tegobe, kajti svet okoli nas je menda potencialno škodoželjen. Vse, kar rečeš, se lahko uporabi proti tebi, mar ne? Daleč smo prišli, konec koncev nas je strah še samih sebe. In ko se ti čez privatno in družbeno pogojene tegobe nabira kilometrina, včasih več ne znaš niti sam s sabo. Zjutraj se zbujaš neprespan in dan je enak dnevu, povrh vsega pa še švigne mimo tebe s svetlobno hitrostjo. Čez vikend pobrkljaš po vrtu in zvizneš nekam daleč v hribe, da se odklopiš in nafilaš baterije, potem pa spet znova in naprej. Počasi se mi svita, zakaj smo Slovenci narod hribolazcev. V hribe bežimo pred vsem tem, kar nas tukaj spodaj muči. Švic odplakne nekaj notranje svinjarije in za nekaj časa smo spet dobri.

So pa stvari, ki ti jih švic ne odplakne. Pa če se še tako trudim, že mesece ne morem dojeti, da sem celo življenje vložila v nekaj, za kar sem verjela, da mi je dom. Dom, tista topla prijetna luknja, dušno zavetišče. Dom, topel nasmeh, lepa beseda. Dom, neka neumna reč na polici, knjiga v poletni senci, topla postelja, jutranja kava, lopata na vrtu. Dom, mir, zasebnost, početje česarkoli že po lastnih željah. Dom, zelena trava, modro nebo, ptičje petje. Dom! Na polovici življenja pa mi nek faktor na prav nič prijazen način poskuša vcepiti v glavo, da je moj dom njegova lastnina. Nič lepih besed, nič zasebnosti, še po travi je nevarno hoditi in okoli vogalov hiše je treba po prstih, da ni ipičnega kričanja.

Dom!? 

Kaj mi preostane, če želim, da mi otrok zrase v mentalno normalno odraslo osebo?
Ne spremljam poročil in ne berem dnevnih novic, dovolj se je ozreti naokoli, pa je slika cela in popolna. Niso nam zlati časi in slutiti je, da nam še nekaj časa ne bodo. Za katerikoli vogal se že obrnem, najdem nekaj kilavega in smrdljivega. Za nameček v teh kilavih časih iščem tisto toplo besedo, košček zasebnosti in zeleno travo, po kateri bom smela hoditi. Nekoč si bomo za kilavimi časi morda izborili kakšne lepše. Kar je pri tem boleče, je dejstvo, da so to dolgotrajni procesi. In to dejstvo včasih, jasni usmerjenosti naprej navkljub, boli, demotivira, ne pusti spati, sili na jok in diši po obupu. Dokler mi vsaj noč ne prinese mirnega jutra, se bojim, da se nimam. Najbrž se bom imela, ko bom nekje pod milim nebom po nekem čudežu ustvarila dom, za katerega nihče ne bo trdil, da je njegov. Čudovito - tisti, ki znate podariti lepo besedo in iskren nasmeh, boste povabljeni na kavico in v miru bomo lahko sproščeno klepetali, otroci bodo lahko brezskrbno tekali po travi in celo nad psom ne bo nihče kričal. Kakšne sanje!

217 ... C'EST LA VIE - Jesenice

Peta samostojna razstava, tokrat na povabilo foto kluba Jesenice, premierno vse fotografije v črnobeli tehniki. Takšno je življenje. Sicer na devetih panojih v Fotogaleriji Jesenice, a lahko bi se nadaljevalo iz galerije skozi dvorano gledališča, pa čez vrata in po ulicah tja do ostankov kolodvora in morda z vlakom do neznanokam - ker takšno pač je, človeško življenje - nikoli izpeto in nikoli do konca doumeto. Temu primerno se je odvila tudi kar nekako teatralna otvoritev, ki je prav gotovo ne bom nikoli pozabila. Hvala, Jeseničani!

216 ... SNBIK II

SNBIK II

Sedim na balkonu in kadim.

Najbrž ni prvič.

                Četrto.

                Mogoče je pa le.

Čutim prve pomladne žarke na licih.

                Sonce sramežljivo za zastirko proti horizontu.

Četrti kozarec gosto rdečega vina. 

Najbrž.

Pred desetimi leti.

                Tudi takrat sem SNBIK.

                (ne najdem povezave)

Žlehtnoba.

Kdo jo rodi?

                Muha brenči.

                Toplota sonca ji je dala življenje.

                Pa ravno moja ušesa je našla…

Namenjena je ... ?

                Pomirjajoče žvrgolenje ptic.

                Pomlad jim greje srca.

Bolestna posesivnost.

Kdo jo seje?

                Toplota je od sonca.

                Srce je abstrakcija.

Obrodi nesrečo.

                Muha pa še kar okoli mene.

                Včeraj je bilo minus petnajst.

                Mar ni zalega najtrdovratnejša?

Sedim na balkonu in kadim.

                Tudi sonce mi ne zna več pomagati.

                ( čigavi so mi geni, pravzaprav?)

(Opomba za analize željne: vsebinsko navezano na  Zidove)

215 ... PISMA na Bledu

Kdor se bo mudil v gorenjskih koncih, vljudno vabljen ... k prebiranju ;-)