Kar nekaj časa že strmim nekam skozi ekran, koncentracija mi je še omamljena, ne vem, kako naj pravzaprav začnem - dejstvo je, da smo nazaj. Doma, v vsakdanjiku, slehernosti, realnosti. Madeira mi še vedno pleše po čutih kot košček nekega imaginarnega sveta v oblakih, dobesedno v oblakih. Vulkanski otoček sred Atlantika se od obal strmo vzpenja v črnikasto, z zelenjem obraščeno gorovje skrivnostnih oblik in barvnih podtonov. Skrivnostna je ravno zaradi svojih oblakov, ki se nekje na nadmorski višini 1500 m ovijejo okoli vrhov, svojih vlažnih meglic, ki se iz dolin podijo po strmih pobočjih navzgor, skrivnostna ravno zato, ker ni nikoli enaka - vsako minuto je drugačna. Madeira ni morje, ni plaža, ni zležavanje s koktejlom v roki; je otok, narava, ki jo je potrebno doživeti. Plaž pravzaprav skoraj ni, še letališče je večji del zgrajeno na pilotih nad morjem, naselja so umetelno razložena po strminah, vkovana v terasasto obdelano pokrajino, ki prehaja v tropski gozd, ta pa z višino nekam tja v tisto misteriozno gorovje, kjer nikoli ne veš, kaj te čaka.
Meni najljubša fotografija z otoka, škljocnil jo je moj mož.In zelo dobro me predstavlja.
Pravijo, da se 70% prebivalstva ukvarja s turizmom. Polovica vseh prebivalcev živi v glavnem mestu Funchal, urbanem mravljišču po hribovju posejanih belih hišk, brezhibno speljanih cest in uličnih svetilk, ki svetijo še daleč v dopoldne. Nisem mogla ubežat misli, kako podobne mravlje smo tukaj na južni strani Alp, kjer zadnje čase prav tekmujemo, kdo bo čim gosteje pozidal še kakšen neokrnjen košček narave.* Turistični vodniki govorijo o otoku, posejanem s terasami vinske trte in sladkornega trsa, zato me je toliko bolj presenetilo opuščanje in zaraščanje nekdaj skrbno obdelanih teras. Zdaj se gredo vsi turizem, zakaj bi vihteli orodje v klancu, če lahko firbcem prodajajo kartice in medenjake. Na srečo je turizem na prvi pogled neviden, obale niso posejane s hoteli in za vsakim vogalom ni zabavljaških klovnov. Večina sprehodov po urbanih priobalnih koščkih pa me je le še bolj odnesla z mislimi in željami tja gor, med oblake. Tam spodaj so sicer prijazni, nenormalno umirjeni ljudje, ampak zgoraj, v oblakih, tam je tisto nekaj veličastnega, kar me je vleklo kot magnet. Tam v oblakih je duša otoka. Kjer zemlja razkriva svoje golo, veličastno telo, se počutim kot na čajanki pri bogovih.
In kadar se znajdem na čajanki, me recimo niti pod razno ne zanima, kdaj bomo jedli, kje bomo lulali in ob kateri uri bi naj pridivjali na cilj. Glede pohodništva v sedemdesetčlanski posadki sicer nimam posebno okusnega mnenja, nekje vmes sem že z solznimi očmi prisegla, da vsaj po Evropi nikoli več ne grem z agencijo, čeprav je bila vse skupaj ena prav prijetna in sproščena družba. Program je bil v osnovi pohodniški, našlo pa se je za vsakogar nekaj. Gospod Janez iz Pliberka mi je nekje sred najdaljše planinske ture zaupal svoje opažanje: »Zdaj pa vidim, da najbolj uživaš v iskanju motivov.« Kaj vem. Saj jih ne iščem. Na potovanjih se mi sami rišejo pred oči in ostala čutila. Vse lepote bi rada nosila s sabo, večno bi jih živela. Pa fotografija nikoli ni resnično tako močna, kot dejanska občutja, vtisi in doživetja.
Voila, izvolite, MADEIRA (domačini to izgovorijo MADAJRA):
01Z avtobusom prek Karavank do Munchna, od tam let v Lisbono. Prestopanje na let do Venezuele, le da so nas vrgli dol na Madeiri. Tja naprej pa morda kdaj drugič. Venezuela me vedno spomni na ljubo prijateljico Uršo, ki se je z Boštjanom poročila na venezuelskih otočkih natančno na isto dan, kot sva se midva tukaj.
SAO VINCENTE je naselje na severu otoka. Tam so nam našli hotel, iz katerega smo šli vsako jutro dogodivščinam naproti. Nizka hotelska stavba je vozlišče dveh svetov: Atlantik neusmiljeno dan za dnem z visokimi in bučnimi valovi buta v obalno kamenje in skalovje. Vodna erozija vztrajno liže meso s skal in jim kipari oblike puščavskih osamelcev. Na drugi strani pa se za stavbo vrtoglavo dviga mogočna gorska veriga, ki vodi do najlepših vrhov otoka. Sred doline se dviga grič, kjer Fatima iz svoje kapelice bdi nad krajino. Mestece premore vulkanološki muzej, ki me je totalno navdušil.
Vtisi iz Svetega Vincenca, kjer skoraj garantirano ne boste doživeli popolnoma sončnega dne:
02.
...ko stopiš iz hotelske sobe...
.
.
.
..
03
03 .
...hotel je tisto majčkeno, neznatno, nizko, neopazno na levi...
.
.
.
04.
večerna zabava, ki se občasno sprevrže v tuširanje s strani valov ... res velikih valov
.
.
05.
.
.
.
06.
.
.
.
07.
.
.
.
08.
.
.
.
09.
razgledi z grička gospe Fatime
.
.
10.
.
.
.
11.
.
.
.
12.
.
.
.
13.
vulkanološki muzej, ki sprva pelje skozi slikovite rove, ki jih je oblikovala vroča lava
.
.
14.
sledi zgledno grafično opremljena razstava resnično vsega o vulkanih
.
.
15.
sprehod skozi časovni tunel
.
.
16PORTO MUNIZ na SZ otoka je Neptun obdaril s simpatičnimi (pol)naravnimi bazenčki, ki jih dvignjene nad gladino oceana polnijo dež in valovi. Eden redkih kotičkov za umirjeno namakanje - nas je v pozdrav zmočil kar dež.
17.
.
.
.
18.
.
.
.
19"Dobro jutro, ste že vstali? Ste kaj lepega sanjali? Če ste pravkar se zbudili, niste prav nič zamudili." S tole pesmico nas je vsako jutro prebudil pastir Renato, s tem blogom je pa tako, da če ste prešpricali tale prvi del o Madeiri - nič ne de. Naslednje pa bi bilo resnično škoda.
20.
.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar