Enajst ur na dan. Toliko, pravijo raziskave, je naravna potreba predšolskega otroka po spancu. Zdi se kot da smo med spanjem popolnoma pasivni, vendar takrat v telesu potekajo vitalni procesi regeneracije, rasti in utrjevanja imunskega sistema. Dovoljšen spanec ne pripomore zgolj k boljšemu počutju, zdravju in telesnemu razvoju, temveč tudi k boljšim umskim sposobnostim. Na to temo je spisanega že precej materiala in jedrnat povzetek pravi takole: spanje je veliko pomembnejše, kot si površno predstavljamo.
Če si dovolimo, da nam telo pove, kdaj in koliko ga potrebujemo, je spanec avtomatizem, s katerim se načeloma ne ukvarjamo prav dosti. Postane pa eden izmed znanstvenih projektov, ko se ti rodi otrok. No, pravzaprav že pred rojstvom otroka mame vplivamo na otrokov spanec. Kolikor mamic, toliko zgodb o spanju. Otrok premalo spi, ali je hiperaktiven? Otrok preveč spi, ali ga je potrebno zbujati za hranjenje? Otrok se zbuja vso noč na tri ure, ata zacementirano spijo, mama se pa vlečejo po svetu kot zombi. Otrok v vrtcu noče spati, zakaj ga vseeno silijo k temu? Za otroka uspavat je potrebno na panoramsko vožnjo s taksijem. Otrok zaspi šele po pol ure vozičkanja po makadamu. Otrok uspava le ujčkanje in prepevanje pesmic, ko ga položiš v posteljo, pa v sekundi jok. Otrok zaspi ravno takrat, ko je v cirkusu najzanimivejša točka. Eeeej, kako je v zgodnjem družinskem življenju veselo s spancem! Zgodbe o plenicah in kahlicah tistim o spanju niso niti do kolen.
… in potem otrok zrase v najstarejšo skupino v vrtcu. Vzgojiteljica otrokom razloži, da imajo pri tej starosti že pravico samoupravljanja (všečni izraz sem preplonkala, kriv je Bogo, moja zgodovina se je pač začela po marksizmu) in zatorej se sami odločajo, ali bodo v vrtcu spali. Ne starši, ne vzgojiteljica jim ne morejo več soliti pameti o spancu po kosilu. Veliki fantje torej, povsem logično, v vrtcu ne hodijo več spat.
Zato občasno sredi popoldneva zakinkamo, najraje prvih pet minut vožnje domov, včasih pa tudi takole, ob polni mizi. Kadar je treba ob sedmih v vrtec, ni hujšega kot prebujanje in oblačenje. Ob sobotah in nedeljah pa ob sedmih tisti ljubi glasek iz otroške sobe: »Mami, ne morem več spat!« Ali pa, v napredni izvedbi, glasek iz stranišča: »Sem že!«, kar bi pomenilo »Mami, pokakana rit te čaka«. Nekje v prihodnosti bo mulc ob vikendih z muko vstal šele za kosilo, kje zatem se bo zdelo, da sploh nikoli ne spi in s tem bo spet povezanih tone skrbi, na neki še bolj oddaljeni stopnji pa bo z veseljem po kosilu za urco zaujčkal svoj »birbauh«. Telo bo definitivno v harmoniji s spancem. Dokler ga nekoč ne bo doletelo, da bo kakšno izmed drobnih bitjec ponovno razburkalo spalni red in mir.
Galileo je sicer imel v mislih ciklično gibanje našega planeta okoli sonca, ko je vzkliknil svoj mitični »E pur si muove«. Ampak … vse se giba, vse se vrti, vse se ponavlja, vse živo in vsi življenjski procesi imajo svoj ritem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar