Sonce je že zdavnaj padlo dol, kazalec gre proti deseti. Večer je živahen, da bolj ne bi mogel biti - iz kopalnice strašen vik in krik, ko teče voda po sveže potolčenih kolenih našega malega lumpa, ki še kar ne bi šel spat, zunaj pa na vso grlo ipično cvili naša psička, saj je z igro konec in je treba malo svojo pasjo hišico pogret. Jah, otroci imajo pač svojo predstavo o svetu, pa naj bodo dvonožni, štirinožni ... verjetno je z mladički stonog približno enako. Sprejeti okvire, pravila, lastne strahove in razumeti ves ta širni notranji in zunanji svet vendarle ni lahka naloga. Običajno se niti ne zavedamo, kaj vse se plete v malih glavicah in kaj stoji za tem.
Zato je včasih prav, da vzameš v roke kakšno strokovno literaturo, da ti pomaga razširiti zorni kot.
V nosečnosti sem požirala internet in literaturo na temo dojenček in otrok, mož me je vsake toliko opomnil, da bom prepametna in naj se prepustim, vse bomo zmogli. Jaz pa pravim, da ni vse v ljubezni, intuiciji, nagonu, nasvetih prijateljev ... in lahko samo rečem, da se je izobraževanje obrestovalo. Nekako z več razumevanja spremljaš vsak otrokov razvojni korak in kadar nekaj razumeš, tudi lažje pomagaš ali pa se umakneš tam, kjer je bolje, da se otrok nečesa sam nauči. Za vse tiste, ki se jim zdi zanimivo pokukat v ozadje, tule je osnovni trio literature z mojih polic, ki ga priporočam:
- Otrok, čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka (dr. T. Berry Brazelton) - nekoliko bolj iz psihološkega vidika, meni najboljša s seznama
- Otrok od rojstva do šole (Penelope Leach) - totalna klasika, že v X-ti izdaji, naše mame so jo imele na knjižnih policah
- Dojenček, kaj lahko pričakujemo prvo leto (več avtorjev, založba Vale Novak) - osnovno čtivo za tiste, ki imajo vprašaje nad glavo in prvega dojenčka na rokah
Ogromno je še druge literature o vzgoji in o otroški psihologiji, vsake toliko skok v knjižnico ni slaba ideja.
- Otrok, čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka (dr. T. Berry Brazelton) - nekoliko bolj iz psihološkega vidika, meni najboljša s seznama
- Otrok od rojstva do šole (Penelope Leach) - totalna klasika, že v X-ti izdaji, naše mame so jo imele na knjižnih policah
- Dojenček, kaj lahko pričakujemo prvo leto (več avtorjev, založba Vale Novak) - osnovno čtivo za tiste, ki imajo vprašaje nad glavo in prvega dojenčka na rokah
Ogromno je še druge literature o vzgoji in o otroški psihologiji, vsake toliko skok v knjižnico ni slaba ideja.
27 mesecev že ima naš lump. Opustila sem že dnevniške zapiske, ki so njegovo prvo leto pridno polnili tipkane strani. Iz njih je nastala celoletna kolumna v reviji Mama, na katero sem po svoje ponosna, na nek način pa mi je neugodno, da sem se na ta način razdala, saj predvsem moški del bralstva vse skupaj dojema bolj v smislu »pa kaj tolk jamraš«. A tako pač je. Starševstvo je kompleksna življenjska naloga in vsak se je loteva nekoliko po svoje. Pa naj bo to predmet stoletnih debat - eni so XX, eni smo XY in to nas dela različne. Vsak s svojim zapisom genoma, svojim šopkom hormonskih simfonij in svojim duševnim konstruktom si pišemo drugačno (fizično in psihično) bit. In zato si družinske pripetije nizamo vsak po svoje. Moje, najine, naše so pač take.
V otroškem življenju me je presenetila količina joka. Jok! Osnovno otroško sredstvo za izražanje množice neprijetnih občutkov. Kako se zažre v človekove živce! Dokaj hitro se naučiš ločevati pomene joka in filtrirati pomembnost sporočila, a najtežje je ob joku ostati neprizadet. Visoki toni se ti sprehajajo po živčnih končičih gor in dol, nek globok avtomatizem oz. impulz iz središča vesolja ti govori, da je treba ta jok ustaviti in malo kričeče bitje odrešiti tistega, kar ga dela nesrečnega. Mučenje na visokih frekvencah. Če mene vprašaš, je to najtežji del starševstva. Pa ne govorim o joku, ki izhaja iz fizikalnih danosti. Najhujši je tisti, ki ga povzroča duševnost.
A s časom kljub vsemu zgradiš neko imunost na jok. Rečeš si »Joj, pa kaj se spet dere«, zaviješ z očmi, se lotiš problema ali pa ga situaciji primerno pustiš, da se razreši sam in gremo naprej. V malčkovem življenju je toliko krasnih, humornih, zabavnih in sončnih reči, da preprosto nadvladajo vse negativno. S ponosom opazuješ, kako požira svet okoli sebe in zaveš se, kako pomemben opornik na širni poti v življenje si mu kot starš. In vzornik. V tej starosti se to zelo očitno izraža, otrok je kot papagaj, ki te vpija in ponavlja za tabo dobesedno vse. In na ta račun imamo vsak dan tudi kakšno smeh terapijo. In učenje je vzajemno. Zelo vzajemno! Zdi se mi, da se imam o življenju naučiti še prav toliko kot sine, pa čeprav sem v tej fizični obliki na planetu že 3 desetletja več kot mali lump... Ko prideš do konca, greš spet od začetka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar