četrtek, 14. julij 2011

utrinki iz 2009 - 169 ... Anthony in njegovi nauki

Že lep čas nisem bila pridna za pisanje, ampak temu bi jaz raje rekla kreativno zatišje. Nabiranje materiala, ki potem, v kakršnikoli obliki že, čez čas izbruhne na dan. Recimo temu valilna doba, da bo zanimiveje. Iz ne prav hudo starega naftalina sem zvlekla svoje izpiske iz knjige Zavedanje (Anthony de Mello), da nanje oslonim svoje misli. Priporočam vsakomur v razmislek, čeprav se bo marsikomu zdela težko razumljiva, saj nas preprosto niso nikoli učili tovrstnega razmišljanja. Za začetek bi moral vsakdo znati izstopiti iz sebe in se videti z očmi zunanjega opazovalca. Ko se znajdeš v situaciji, da večini misli iz te knjige prikimaš, si najbrž šele na začetku male šole življenja, za nameček pa se okolici zdiš vsaj rahlo trčen, če ne že popolnoma zablodel. Drugačnost v družbi nikoli ni bila prav dobro sprejeta, je pa kljub vsemu, v kolikor se ne sprehodi v napačno smer, tista skrita gonilna sila evolucije.
Torej, v nadaljevanju nekaj grobo povzetih misli iz omenjene literature:



           
Vselej, kadar se odrekate, se motite. Čemur se odpoveste, se na to za vselej navežete.
»Sprejeti« morate svoje demone - če se borite proti njim, jim dajete moč.
Treba je poslušati, ne strinjati se ali ne.
Nihče se ne boji neznanega - bojimo se le izgube znanega.
Nič boljši niste od kogarkoli drugega. Vsi smo sebični. Sebičnost izhaja iz instinkta po samoohranitvi.
Radi bi imeli nekaj, kar je boljše kot sedaj; sicer ne bi upali. Pri tem pozabljate, da imate že sedaj vse. Zakaj se ne bi osredotočili na sedaj, namesto na prihodnost, ki je le še ena past.
Vi ste vi, niste vredu in niste nevredu.
Pustiti vsakomur njegovo svobodo in biti svoboden; nikomur pomeniti nekaj posebnega in ljubiti vsakogar - v ljubezni je to možno. Ljubezen, kot jo vidimo mi, je poželenje, oblast, posedovalnost; manipulacija, strah in tesnoba - in to ni ljubezen. Kjer je ljubezen, tam ni zahtev, pričakovanj, odvisnosti. Občutek pripadnosti ni pomemben. Potrebno je, da ljubimo in da smo svobodni.
Strah je korenina nasilja. Iz nevednosti, ki jo povzroča strah, izvira vso zlo.
Problemov ni, sami si jih ustvarjamo. Zunanji dogodki nimajo moči, da nas prizadenejo, to je iluzija, sami jim damo moč.
Vsakdo je na svoj način nor.
Ljudem je treba znati reči NE, to ni sebično, da živiš življenje kot ti ustreza; sebično je, če hočeš da drugi živijo po tvojem okusu.
Želja je energija, treba jo je razumeti, ne potlačiti. Če jo samo potlačimo in se poskušamo odreči objektu svoje želje, se bomo verjetno toliko bolj navezali nanj. Če na objekt pogledamo v njegovi pravi vrednosti in hkrati razumemo kako lahko hitro postane predmet razočaranja in depresije, se želja spremeni v nagnjenje. Ko živimo z nagnjenji, vendar svoje sreče ne navežemo nanje, smo prebujeni.
Konfucij: Kdor hoče srečo, se mora trajno spreminjati. Z življenjem je treba teči naprej, ne oklepati se sedanjosti ali preteklosti. Ko se nečesa oklepate, je vaše življenje uničeno.
Biti ljubljen, cenjen in pripadati - niso naravne potrebe, pač pa iluzije. Naravne potrebe so biti svobodni in ljubiti (ne biti ljubljen).
Naloga teologov je, da vse razložijo z bogom in da razložijo boga kot nerazložljivega.
Programirani smo, da nas osrečujejo stvari itd.
Svet si urejamo tako, da bi lahko obdržali svoje navezanosti, ki jih svet nenehno ogroža.
Sreča je stanje brez utvar, osvoboditev od iluzij. V resnici ne potrebujemo nikogaršnje ljubezni, čustveno ne smemo biti odvisni. Navezanost bolj ovira kot utrjuje odnose. Ko ljubimo, se moramo odreči potrebi po ljubljenem, biti skrajno sami.
Življenje je onkraj ideologije; nima smisla - vsakič ko ga najdeš, ga nekaj razbije. Življenje je smiselno, če ga dojemate kot skrivnost, ne pa v smislu razuma.
Pustite bolečini, naj se briga sama zase.
V pravi skupnosti ni lepljive navezanosti, tesnobe, strahu, posedovalnosti, zahtev. To je preprosta resnica, izgnana iz kulture in religije.
Edina nesreča / zlo na svetu je nevednost.
Ljudje, ki živijo v polnosti, se ne bojijo smrti.
Vzgojeni smo tako, da smo nezadovoljni s sabo. Za življenje pa ne potrebujemo napora.
Nič ni tako kruto kot narava, ampak največjo škodo lahko prizadene človeško srce.
Svoboda ni v zunanjih okoliščinah, ampak prebiva v srcu.
Ljubite lahko le, ko ste sami; ljubiti pomeni gledati človeka kakršen je, ne takega, kot si ga predstavljamo.
Družba nas zasvoji z »mamili« že ko se rodimo - s priznanjem, ugledom, pozornostjo; ne pa z delom, igro, smehom, družbo, radostjo čutov in duha.
Potrebna sta nam zavedanje in dobra (duševna) hrana. Treba si je vzeti čas za uživanje življenja.
Zaživite šele takrat, ko ste pripravljeni svoje življenje izgubiti.
Religija ustvarja ločenost, fanatizem, nasprotja; svet trpi zaradi pomanjkanja ljubezni, zavedanja.
Nimate vetra, dežja, zvezd - izročite se jim. Isto je z ljubeznijo.
Ne identificirajte se z ničimer.

Ni komentarjev:

Objavite komentar