V roke rada vzamem kakšno knjigo o medčloveških odnosih, psihologiji, vzgoji. Za začetek, da se podkrepim s teoretsko podlago lastne intuitivne prakse - kdor sem in kar počnem - kot nadaljnje pa predvsem za priložnostno analizo o tem, kje bi se bilo – v skladu s sabo - smiselno zamisliti in kaj spremeniti. Spreminjanje je seveda kompleksen proces, ki se ne zgodi v trenutku, kajti ljudje nismo računalniki, ki bi se preprosto preprogramirali, resetirali in postali drugačni. Zakoreninjenost določenih vzorcev in ravnanj je tako močna, da lahko traja več generacij, preden smo pripravljeni na spremembo vzorca. Enako je na osebni ravni; odrasli smo »končni izdelki«, plod genetike, sooblikovani s strani najbližjih in celotne družbe. Spremembe oz. bolje rečeno nianse so najpogosteje le avtomatizem, kot rezultat izrednih življenjskih okoliščin, ali dolgotrajen proces sooblikovanja v nekem odnosu, mnogo redkeje pa zavestne, načrtovane odločitve.
Spomnim se, kako sem se kot najstnica izlivala v debele dnevnike. Od nekdaj sem lažje pisala, kot govorila, zato so bili ti zvezki v najobčutljivejši fazi odraščanja tudi moji najboljši, če ne celo edini prijatelji. Med vsemi tistimi zasanjanimi čiračarami o fantovskih simpatijah so se našla prav plodna razmišljanja o sami sebi, kjer sem na podlagi vsakodnevnih izkušenj v odnosih do soljudi ugotavljala svoje slabosti in se odločila, da jih bom zavestno spremenila. Skrajno mi je namreč šlo na živce, da sem se ob marsikateri čisto vsakdanji in praktično mimobežni situaciji počutila razočarana, neizpolnjena, nesigurna, neizrečena in potem so me ta občutja morila dneve in tedne. V bistvu sem si skozi lastno analizo polagoma in zavestno zastavljala pot do samozavesti. Še vedno sem hvaležna svojemu prvemu fantu, da sem se od njega lahko nalezla še tiste širokokotne in svetovljanske pike na i, ki me je oblikovala v osebo, kakršna sem.
Šele pozneje mi je kanilo, da je v praksi za to, da bi se človek videl objektivno, potrebno izstopiti iz sebe in se pogledati od zunaj, predvsem ob opazovanju »napak« oz. motečih dejavnikov pri drugih ugotavljati, ali morda nisi tudi ti tak. Ko si otrok, namreč hlastno vsrkavaš svojo najožjo družino in postajaš tak, kot so tvoji starši ali kdorkoli pač je že tisti, s katerim deliš svoj vsakdan. To so vzorci, ki se te primejo kot mišičevje na skeletu in se jih zaveš šele nekje daleč za tisto dobo odraščanja in oblikovanja osebnosti. Moram priznati, da sem se nekaterih lastnih vzorcev ozavestila šele pred nekaj leti in so me dobesedno šokirali – tako močno, da sem dobila občutek, kako sem pravzaprav šele sedaj začela »odraščati«.
Ker je življenje ena taka pestra cesta dogodivščin, človeka izkušnje seveda počasi modelirajo in niansirajo. Več poti si privoščiš, bolj te bogatijo, pa niti ne nujno v pozitivnem smislu. Predvsem negativne izkušnje so zaradi posledične bolečine namreč največji učitelji. Ampak dokler nisem postala mama, si niti pod razno nisem predstavljala, da bo moj največji učitelj v življenju ravno tista mala štruca, za katero je bil še kinderpet veliko prevelik. Po nekaj letih starševstva lahko z gotovostjo zatrdim, da sem šele ob otroku resnično dojela, kdo sem in kdo si želim biti. Ko ti otrok s kakšnim neljubim odzivom na situacijo prvič nastavi ogledalo, te kar dobro pribije ob steno. Potem ti postane jasno, da si ostal brez razloga, da bi ga okrcal – v prvi vrsti bi to moral namreč storiti s samim sabo. In takrat, ko se zaveš intenzivnosti in moči odnosa otrok – starš, se šele začne tista prava šola življenja, za katero sem svojemu otroku neizmerno hvaležna.
V starševskem odnosu gre za vzajemno bogatenje. Starši smo odgovorni, da smo, kot pravi Jesper, avtentični. Da smo v osnovi zvesti sami sebi. Na nas je, da smo otroku svetilnik in mu ob ravno dovoljšnji opori pomagamo v samostojnost. Vzgoja otrok je najelementarnejši aspekt cele družbe. Naši otroci so prihodnost, starši pa smo njihov temelj. Kakšno podlago jim nudimo, da bo čez nekaj desetletij družbeno okolje kvalitetnejše? Vzgoja je postala v zadnjih generacijah pravi eksperimentalni družbeni laboratorij. Dolga stoletja je veljala moč avtoritete očeta nad otroki in njihovimi materami. Potem se je zgodil preobrat, iz katerega so ženske v »zahodni civilizaciji« počasi pridobile (delno) enakopravnost in družba kot celota se je zavedla, da poteka tudi proces reorganizacije osnovne družbene celice – družine. Oba starša sta postajala enakovredna partnerja in nekje skozi proces se je zgodilo, da se je tudi otroke začelo sprejemati kot osebnosti, ne kot neke »pripravnike za ljudi«, ki bi se morali udinjati nadmoči lastnikov. Ko odpovejo stari vzorci, se rodijo njihova nasprotja. Družbeni eksperiment je poskrbel za to, da se je začelo otroke vzgajati povsem permisivno, kar pa je bila spet svojevrstna past – sicer nekonfliktno otroštvo in brezpogojno vladanje na družinskem prestolu tem otrokom v odrasli dobi ni prineslo ne samostojnosti, ne avtentičnosti.
In kdo smo mi, kdo bodo naši otroci, sedaj ko poznamo pasti avtoritativne in permisivne vzgoje? Ženske imamo nekako bolj čut za psihološki del življenja, pa si zato upam trditi, da sem kot mama precej izpilila svoj čut za sočloveka, intuicijo, empatijo. Nisem teoretik, zanašam se nase in v skladu s tem živim. Rada pa si razširim obzorja in poberem kakšen namig. Zato se vsake toliko lotim kakšne knjige na čisto zgoraj omenjeno tematiko. Danes sem prebrala tretjo, morda četrto knjigo Jesperja Juula in potrdila lastno tezo, da so si pravzaprav podobne kot jajce jajcu. Vse so namreč na isto temo, na lepote in tegobe sodobne družine, ki pionirsko krmari skozi poti drugačnih družinskih odnosov, kot se jih je prakticiralo nešteto generacij nazaj. Postajamo drugačna družba. Obstaja celo nevarnost, da se bo družina kot osnovni družbeni element zlila s filozofijo potrošništva. Močno upam, da bodo vztrajni posamezniki trmasto rili z glavo skozi zid in še naprej ostali množici dopovedovali o dostojanstvu, enakosti, morali,… Ko berem Jesperjeve knjige, se mi namreč zdi, da prebiram samo sebe in vmes najdem kakšno iskrico, kaj še lahko izboljšam. Njegove knjige so pisane zelo poljudno in skoraj po ameriško nazorno, da bi jih vendarle lahko dojel vsak vsaj nekoliko dojemljiv osebek. Vesela sem, da obstajajo ljudje njegove sorte, hkrati pa sem po teh nekaj prebranih delih dobila občutek, da so zgolj poljudno teoretična podkrepitev mojega razmišljanja, nisem pa se iz njih naučila česa posebno novega.
Ko sem prvič vzela v roke slovenski prevod z naslovom Kompetentni otrok, me je odbilo oblikovanje same knjige. Govorilo mi je, da imam v roki cenen izdelek poljudne vsebine. Velik font, široki razmiki med vrsticami, ozek stav strani, neskladni odmiki od robov lista, poudarjeni izseki … glede literature nisem poklicno deformirana, ta knjiga pa me je vseeno nekako odbila s svojim videzom. Pa sem jo seveda zaradi priporočene vsebine vzela v roke. Skozi nadaljnja branja iz serije sem našla še cel kup tipkarskih napak in nekako dokaj nekvaliteten prevod, ki spet nakazuje površnost hitro prevedenega artikla, namenjenega širokim množicam. Za povzetek torej lahko rečem, da sem v Juulu našla izvrstnega somišljenika, bi si pa morda v prihodnosti želela od njega morda nekoliko manj poljudnega izdelka, ki bi bil tudi s strani slovenskih založnikov temu primerno oblikovan.
