Poletje! Iz poljubnega zornega kota obrnjeno, prav v vsakem primeru pozitivno. Siamski dvojček s pojmom počitnice, večnivojsko pomnožen s sprostitvijo, veseljem, odklopom, toploto, morjem, brezskrbnostjo, življenjem v svojem najpozitivnejšem smislu. No, poznam nergače, ki ob poletju pomislijo na neznosno, paralizirajočo vročino in skoraj težko mi je priznati, da jim ob letošnji vročinski izkušnji celo jaz, absolutni človek poletja, dam svoj prav. A še vedno ga ni čez … poletje! Prijelo me je, da bi v etimološkem slovarju pobrskala za to pozitivko, ki koledarsko označuje obdobje med solsticijem in ekvinokcijem, za kar bo potreben sprehod do knjižnice. Kakopak, koj jutri, ko si bo tudi sine s knjižnih polic nabral novih 10 slikanic za večerno prebiranje.
Moram priznati, da si letošnjega poletja sprva nisem predstavljala v preveč pozitivni luči. Že nekaj časa mi tisti prav vitalni koščki sestavljanke za zdravo mentalno življenje ne sedajo prav dobro v generalno sliko, pa je za začetek poletja šla v stečaj še služba. Birokratsko stanje, ki se uradno definira kot »vpis osebe v evidenco brezposelnih oseb« sicer raje imenujem kot služba na sončni upravi, kar se spet krasno sklada s poletjem. Otroka sem izpisala iz vrtca in si zadala, da kvalitetno preživim z njim tisto zadnje poletje, preden ga v šolskih klopeh in v mešani druščini tako in drugače vzgojenih ovčk nekako po sistemsko izstrelijo tja nekam proti bližajočim se najstniškim letom. Nekako mi je uspelo omenjene neljube luknje v življenjski sestavljanki pomesti pod letečo preprogo in se osredotočiti na idejo, da je letošnje poletje tukaj vendarle s pozitivnim, takorekoč zdravilnim namenom.
Prekrasna utopija je žal ideja, da bi bilo tole poletje tovrstno rehabilitacijsko usmerjeno tudi na generalnem življenjskem nivoju. Nisem prepričana, da znamo kot družba še prav dolgo mentalno zdržati pritiske, ki nam jih nalaga sleherni dan negativnejši sistem. Kamorkoli se že obrneš, ti nekdo striže po perutih in v takih razmerah kot nek »narod« (morda bi raje uporabila izraz »razširjeno pleme«, a tudi ta mi ne diši prav) počasi spoznavamo, kako pravzaprav živimo v nekakšni diktaturi bolnega uma in si povrh vsega nezavedno še sami pulimo perje in v svoji omejeni kletki čivkamo o nekakšnih prividih vsakemu lastne svobode, s katero pravzaprav tudi ne vemo točno, kaj bi. Ajej, pa kako veliko lažje bi nam bilo, če bi nas res bilo v nekem punktu zgodovine nekaj ustvarilo, neobremenjene s tisočletji, milijoni let genskega razvoja tam nekje od preprostih enoceličarjev. Koliko genske krame iz laboratorija življenja vlečemo s sabo, saj ni čudno, da ne znamo s tisto magično mašino, ki nam jo pod lobanjo nosi vrat! Skoraj ne najdem besed, kako mogočno kompleksno je podkrepljen natančno ta trenutek, v katerem tacamo po sicer še vedno krasnem planetu, pa kako neizrekljivo enostavno je vse skupaj in da je pravzaprav zelo škoda, kako kot neka oblika življenja svojega obstoja dolgoročno ne bomo sposobni nadgraditi v kaj zares veličastnega.
Itak gre vse v maloro. Na sploh je bilo menda že nekajkrat konec sveta. Kolegica je rekla, da se »po difoltu« ne splača ubadat s službami in težavami, ker so za tisto leto napovedali kataklizmo. Konca sveta sicer še ni bilo opaziti, službe tudi še vedno nima, svoj notranji mir pa kljub vsemu na hitro doseže v prvem šoping centru. Dokler bomo sistemu dopuščali, da nas poneumlja in ne izobražuje, da nam jemlje in nas ne bogati, da gre konec koncev pod taktirko nekih mentalno bolnih posameznikov nekam svojo pot mimo vsake zdrave kmečke pameti, smo na gotovi poti k temu koncu sveta. Pa s tem ne mislim konca našega planeta, da ne bo pomote. Sicer je pa morda tako prav. Kdo se je že spomnil te univerzalne tolažbe, da je vse za nekaj dobro?
Ja, tole poletje je čisto zagotovo za nekaj dobro. Jaz sem si v glavi izdelala čisto risbo, ki me notranje izpolnjuje, pa čeprav se mi resnično ne svita, kaj bo prinesla prva jesenska slana in tisto obarvano listje, pa temačni dnevi in pet plasti oblačil na koži. V svoji (nes)pameti mora znat človek biti ravno prav (ne)umen, da zmore zadovoljivo pot skozi tistih nekaj kratkih ovinkov, za katerimi ga spet zemlja pobere. Težka veščina, ki nam posameznikom in celoti dela preglavice že skozi mnoge generacije. Pa še kar vztrajamo pri naših rimarijah na preteklost. Zanima me, ali se bo katera izmed daljnih generacij tam nekje tik pred tem, ko bo sonce kot naraščajoča kugla skurilo vse na našem planetu, uspela iztrgati iz primeža začaranega kroga in dosegla tisto, za kar bo vredno reči: evo, vredno je bilo prenašati vsa ta čudesa tisočletne zgodovine, v katerih tisto ta pozitivno ni nikoli znalo premagati negativnega!
Zaenkrat pa se še kar vrtimo v začaranem krogu. Če bi izkoreninili vse tisto, kar pritiče besedi »MOJE«, bi morda prenehali loviti lasten rep. Ne gre, ne? Jah, potem se pa dajmo vrtet. Vse se vrti. Že od nekdaj. Eppur si muove, galaksija okoli črne luknje, zemlja okoli sonca, človek okoli svojine, elektron okoli atomskega jedra. In jaz do poletja, skozi neljubo jesen in zimo spet do levega ovinka, po poti navzdol in še v kakšen prepad, pa v krasen sončen dan, iz breskrbnosti v preobremenjenost in iz oblakov na trdna tla, pa ponovno nazaj in gor in desno in v pomlad do poletja… in moj sine do vnukov, ki bodo spet bili kakšno izmed vojn in ustvarjali kakšno različico svojine,… Ajjjj, ko bi ta bolni um kdaj srečal svojega dohtarja, podlegel kakšni arcneji in se pozdravil v harmonijo!
Kaj morem, na sončni upravi si pač človek ravno toliko spočije, da začne razmišljati to in ono. Mogoče bi moral ta trenutno vladajoči bolni um razmisliti o tem, da bo lahko kljub vsemu bolj ležerno vladal, če bo ljudem dal službe, kredite in kakšno socialno pravico. Trda roka vedno zbudi odpor. In tega me je, virtualno lahkotnemu poletju navkljub, nekoliko strah.
ž
