Pred nekaj dnevi mi je, pač skladno s svojim namenom,
zazvonil telefon. Bil je kolega, čakajoč neke natančne informacije. Glede na
to, da se vsak pogovor začne s kakšno vljudnostno frazo, sem tisto prvo opazko
»O, po glasu sodeč si videti prav dobro!« vrgla v taisti koš in klišejsko navrgla
tistega »Seveda, saj moram biti dobro«. Niti slutila nisem, da bo pozorno »poklicno
deformirano« uho na drugi strani ob mojih besedah sprožilo terapevtski alarm.
Sicer dokaj nežno, a takoj sem bila namreč opozorjena, da temu pač ni tako in
da bi se morda morala zamisliti.
Pogovor je mimobežno prešel na drugo temo in dnevi so šli
naprej. Ne morem pa si kaj, da se vsake toliko ob tistih bolj zoprnih impulzih
čez vsakdan ne bi spomnila na ta košček pogovora. V realnosti sem namreč
prekleto nedobro in očitno že kar zverziran mojster manipuliranja na lastni
komandni plošči tam nekje v vozlovju nevronov. Ampak še vedno trdim, da je naša
notranjost eno čisto prav posebno vesolje, ki ga ne bomo nikoli prav doumeli.
Ljudje smo vse. Vse hkrati. Smo ljubeči in sovražni. Egoisti in altruisti.
Srečneži in depresivci. V bistvu smo relativci. Odvisni od nekega splošno
veljavnega kodeksa življenja, ki nam govori, v katero smer so čustva in dejanja
pozitivna, v katero pa ne. Azteki so brzčas imeli drugače nastavljen sistem, pa
je tisto njim pozitivno tukaj nam grozljivo in nerazumljivo.
Kdo je torej pristojen, da bo drugim prestavljal mejnike,
nastavljal nulo na številčnici med minusi in plusi? Mama? Učiteljica? Pravnik?
Duhovnik? Psihiater? Levičar? Alkoholik? Vojak? Filozof? Po drugi strani, kje
je meja negativizma, ki je še dobra za protiutež pozitivnizmu oz. koliko
negativnega je v sistemu jin-jang potrebnega, da lahko pozitivno dejansko funkcionira
kot pozitivno? Če grem po sistemu dedukcije iz splošnega na moj zasebni nivo,
do kje naj torej na moji komandni plošči puščam »negativizmu«, da me ne
pokoplje, ampak plodno obrodi »pozitivizem«? Kje je tisti punkt, na katerem
raje izklopim elektriko na komandah in si samovarovalno zapojem tisto »Jaz sem
nooor«? Kdo mi bo povedal, kdaj se upravičeno sesedem v svoji nemoči in
kapituliram, in kdaj morda diktatorsko vzamem vajeti v svoje roke in pomendram
vse pred sabo?
Ni slabo biti nor. Ampak potem ljudje ne znajo shajati s
tabo. Ni slabo zaradi lastne ali splošne dobrobiti kdaj sprostiti negativno
energijo, se pa vseeno zdi, da težimo k neki harmoniji, zadovoljstvu,
notranjemu miru. Ta notranji mir je sploh ena zabavna reč, ki me vsakič spomni
na prizor iz risanke Kung fu Panda. Panda v njem besno tolče po nečem in se
glasno jezi »Presneti notranji mir, pa kdaj boš že prišel!?« Deja-vu? Tvoj,
moj, njegov?
Notranji mir ima eno prav simpatično lastnost, je namreč
akutno nalezljiv. Žal enako velja za vsa njemu nasprotna stanja. Glede na to,
da smo kot socialna bitja vedno s kom bolj ali manj tesno povezani, gre
nalezljivost jemati resno. Težko je biti pozitiven, ko je vse okrog tebe
nastrojeno nasprotno; po drugi strani se zdi blazno nesmiselno negativizirati,
če te obdaja pozitiven ambient. Zato je morda moja dolžnost do mojih najbližjih,
da ne podležem vsemu tistemu iztirjenemu in morda takole kar na silo preko
stikal na komandni plošči, kot rečeno, pač »moram biti dobro«. Že nekaj časa mi
je namreč jasno, da lahko zjutraj odprem oči in se odločim, ali bodo ta dan ne
glede na karkoli že, gledale pozitivno, ali negativno.
Homo sapiensi mi že od malih nog niso bili preveč pri srcu. Tega takrat
seveda nisem znala utemeljiti in šele nekako na pol statistične življenjske
poti se mi tudi nekako teoretično svita, od kod ta moja nenaklonjenost lastni
vrsti. Preveč je smeti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar