Olimpijske
igre zaključene. Dva tedna virtualne harmonije in krasnega navala pozitivne
energije v deželici pod Alpami na račun uspehov nekaj športnikov - še kako
dobrodošel intermezzo - zdaj pa se vračamo v črnogledi in depresivni
vsakdanjik. Ponovno smo pri davčnih reformah, brezposelnosti, sanaciji ujme,
modnem okusu naše premierke, chemtrailsih, jutrišnjem vremenu. Olimpijske
medalje so že unovčene v reklamnih kampanjah za telekomunikacije in pralne
praške, da bi nadalje motivirale porivače nakupovalnih vozičkov. Če z
olimpijskim popustom na lepo sfrizirane brke kupiš stanovanje, ti zraven
podarijo še nov avto in če naložiš v voziček dve televiziji, ti podarijo tri
okenske police, kilo gensko spremenjene koruze in bon za 29,9% popust za sef v
banki matičnih celic ob vezavi na trojček telekomunikacij za 345 mesecev, kadar
se zavaruješ za primer, da ti na glavo iz 11. nadstropja pade naključni
samomorilec. Pri tem izpolniš 25 obrazcev 23 različnih ponudnikov, ki vsebujejo
56 različnih postavk z malimi črkami, s katerimi priznaš, da prdneš v povprečju
3x dnevno in se zavezuješ, da si prodal ne le sebe, temveč še svoje vnuke.
Začelo se je pa pri mehčalcu, ki ga ljudje nosijo po žepih, mar ne? Se še komu
zdi sedanji človeški svet vsaj malo čuden?
Mogoče
je že od nekdaj tako, ampak ker sem jaz praktično šele od včeraj, se o tem pač
sprašujem danes. Odraščala sem sredi krasne narave, obdana z generacijo, ki se
je prebijala v življenje še napol bosa in brez marmelade in klobase, ki sta
bili zaklenjeni v špajzo, da sta lahko v miru splesneli. To, preverjeno, pušča
dolgoročne posledice, zato prosim tega ne počnite svojim otrokom. No prav, če
dobro pomislim, so si ljudje že od nekdaj delali svet bizaren in dokler so mi
dali dihati, se mi je zdel pravzaprav še nekako prebavljiv in jaz sama sebi pač
malo čudna. Pred leti sem si umislila dom, se zanj po slovensko zakreditirala,
opravila svoje biološko poslanstvo in človeštvu dala tam nekaj čez sedem
miljardtega živega nosilca genov. Da bi čim dlje v svojo daljno prihodnost
zmogel brez podpiranja farmacevtskih lobijev, sem si zamislila čaje iz domačih
zelišč, zelenjavo z domačega vrta in sadje iz domačega sadovnjaka. Prvo leto v
vrtu je bila prava pravljica – obilo lepe, zdrave zelenjave in sproščujočih
uric brkljanja po zemlji. Z vsakim naslednjim letom pa se je pravljica nekako
sfižila do motovilca sredi zime, pomladanske solate, ki gre prehitro v cvet,
poletno puščavo na gredicah in kakšen droben zakasneli jesenski korenček. Naj
še kdo reče, da so podnebne spremembe larifari, ko pa jih občutim že na tistih
nekaj kvadratih izposojene zemlje, ki jo sonce nekaj mesecev tako neizmerno
praži, da bi na njej lažje sušila čerpiče kot vzgojila kakšno rastlino. Sliši
se, kot da sem stara 100 let, a v mojem otroštvu je bilo tukajšnje podnebje
popolnoma drugačno.
Menda
se teh sprememb zavedajo že vsi znanstveni krogi in imajo pripravljenih obilo
rešitev, vključno s pogoni, ki nikakor ne potrebujejo nafte ali njenih
derivatov, torej ne obremenjujejo ozračja s toplogrednimi plini itd., le kolesje kapitala jim še ne pusti zadihati
in vztrajno melje po svoje, kot da se je zataknilo v orgazmičnem onaniranju z
močjo in denarjem. Osveščeni strički, ki so me na fakulteti poučevali o energiji
v stavbah, očitno zelo vztrajno in uspešno delajo na tem, da se sanira strašno
potratno gradbeno dediščino, ki si jo je postavila generacija brez marmelade,
ko so v tistih jugo časih končno prišli do ciglov in betona za vsakega
prebivalca. Neizolirane tronadstropne kvadrataste graščine z dvokapnicami iz
zdaj že skoraj izkoreninjenih salonitk in mimogrede tudi na potresnem območju
ne-protipotresno zgrajene, naj bi dobile svoje toplotne ovoje, toplotne
črpalke, toplotne izkaznice, toplotno neodvisnost, nihče pa najbrž ne pomisli,
da večina rezidentov v teh jugo kockah nima niti za burek, kaj šele za drage
investicije v stare zidove s kvazi ugodnimi eko subvencijami. Za nameček med
plesnivimi zidovi teh kock ostajajo ujeti tudi otroci in vnuki marmeladarjev,
ki si v teh časih brez plače pač ne morejo privoščiti lastne novogradnje v
nizkoenergetskem standardu, se pa vsak vozi s svojim novim avtom na lizing po
vedno bolj luknjastih cestah do prvega šoping centra po vse tisto najnujnejše
iz TV reklam priljubljenega zabavnega kanala, ki skupaj z dvatisoč let starimi
nauki o brezmadežnem spočetju ob nedeljskih mašah skrbi za izobrazbo in mnenje
širokih množic.
Z
dobrimi nameni človek po ustaljeni praksi pač ne pride daleč. Tudi moja ideja o
domačem sadovnjaku ni prišla dlje, kot do v zemljo zapičenega kola, ki je
označeval, kje naj bi rasla nova sadika stare slovenske Mošančike ali Bobovca. Prva
ovira je bila takorekoč popolnoma birokratska. Tam, kjer je bil kol zapičen,
namreč ni nič mojega. Niti kol, ker ni zrasel na mojem. Pravzaprav mi že nekaj
časa dopovedujejo, da tudi tisti plesnivi zidovi, za katere sem se
zakreditirala, da bi nekje pognala korenine, niso prav nič moji in da je vsak
cigel, ki sem ga oblekla v svoje ničvredne ploščice, zrasel na žuljih
marmeladarjev, ki imajo zaradi tega nesporne pravice krojiti življenje vseh, ki
so pri roki. Druga ovira je bila, ni za verjeti, v kompletu funkcionalne narave.
Kateri kmet iz okolice pa bo še hotel tukaj travo kosit, če bodo travniki
posejani z drevjem?
Se
mi samo sanja, ali se dejansko iz zgodnjega otroštva spomnim, kako je bila
tukajšnja zemlja kot zapuščina mojih dedov še spoštljivo obdelana, polja
obrobljena s krasnim parkom sadnega drevja, narava je imela svojo funkcijo v
človeškem življenju, kot komaj hodeče bitjece sem jokavih oči za štrik držala
veliko kravo, ki je zvečer dala mleko, po dvorišču lovila kokoši in se po
kokoškasto pogovarjala z njimi, spomladi zobala hrustljave bele češnje, se jeseni
valjala po kupu ličkanja na marofu, zvečer poležavala na topli krušni peči,
zakurjeni z lesom iz domačega gozda… Potem, za dedki, pa so prišli do služb v
mestu njihovi marmelade lačni otroci, podrli stare koče, postavili svoje zlate
vsevredne kocke, zgradili ceste, prodali krave, ker z vonjem iz domače štale
pač ne moreš opravljati službe v mestu, pes je v igri podavil še zadnje kokoši,
polja je zarasla trava, sadno drevje se je počasi začelo sušiti, motorna žaga
in kosilnica sta postali ljubi prostočasni igrači za sproščanje moških
hormonov. Sred krasnih zelenih travnikov stoji zlata nedotakljiva hišica, vse
je kot v raju, sadja je še nekaj malega na tistem starikavem drevju ali pa se
sproti kupi v trgovini in jajca prav tako, lahko se zibljemo na verandi zlate
hišice in z daljnogledom opazujemo ptiče po vejah smrek in uživamo krasen
notranji mir. In streljamo na vsakogar, ki si drzne stopiti na zlato lastnino.
Vse,
kar sem želela, je dom, pa mi ga ne pustijo imeti; vrt, pa od sončne pripeke ne
želi več roditi; sadovnjak, pa mora brneti kosilnica; prihodnost za otroka, pa
me je strah, da mu je ne bom sposobna zagotoviti. Naučili so me, da nisi nič
vreden, če nič nimaš. Če pa kaj imaš, si ogrožen, ker ti to lahko kdo vzame. Tako
je, če plesni marmelada na drugi strani vrat.
Ne
počnite tega svojim otrokom. Povejte jim, da je človeški svet zaradi lastne
neumnosti krut bolj kot sama mati narava in jih naučite razmišljati s svojo
glavo. Peljite jih v naravo, posadite jo okoli vogalov svoje nepremičnine, na
svojo zaplato zemlje ne posejte robotsko kosilnico, ampak posadite domačo
jablano. Ne zapirajte papagajev v
kletke, ampak raje kokoši na zelenico. Morda vam bo šele potem, ko vam bo
zrasla solata na vrtu, postalo jasno, kako obupno brez hranil je industrijsko
pridelana zelenjava, uvožena iz Tunguzije, pri čemer je v končni ceni zajetih
kakšnih 10 trgovskih marž, nepotrebni prevozi in neplačana delovna sila. Tu pod
Alpami so še pred kratkim znali ceniti in gospodariti z zemljo in naravo. Zaradi
pohlepa, ki je pač očitno sestavni del človekove nravi, smo šele dobro zagnali
veliko kolesje podnebnih sprememb, ki našim otrokom ne bodo prinesle prav nič
dobrega. Da ne omenjam družbenih razmer, ki se ne zdijo prav nič prijetne in še
manj obetavne. Nikoli ne bom pozabila besed sošolke iz gimnazije, ko mi je
ravno na začetku svoje poklicne poti v boju proti temu kolesju, zaupala da
otrok pač ne misli imeti, zakaj bi jih spuščala v tak gnili človeški svet.
Ljudje
se bomo torej še naprej jezili na naravo, ko nam bo strehe zlatih hiš odpihnil
vihar, ko nam bo vrtove v puščavo spreminjala poletna suša, ko nam bodo gozdove
uničevali škodljivci, ko bo zimska inverzija poskrbela, da bomo vdihnili vsak
delec izpuhov, ki jih pridelamo. Jezili se bomo na zavarovalničarje in
farmacevte, ki bodo na ta račun dobro živeli, jezili na razne idiote, ki
trdijo, da je to le plod katastrofalnega gospodarjenja z našim planetom in jezili
se bomo na sosede, ki ponoči z neba sejejo viruse, na bogove, ki ne poslušajo
naših prošenj, na Marsovce, ker pač morda so, na politike, ki ne znajo
razdeliti bogastva med vse ljudi. Jezili se bomo in kazali s prstom na
vsakogar, ki pride manj opazno mimo, in ta jeza bo naša edina duhovna hrana na
opustošenem planetu.
Pa
kaj bi se sekirali, planet nam pač ne bo ostal dolžen. To bo božja kazen, ker
ob nedeljah nismo dovolj molili. Jaz pa sem naredila katastrofalno napako in
otroka nisem vpisala k verouku, pa še knjige raje bere kot reklame gleda!
