Nedeljsko opoldne, v kuhinji brbota goveja župca pod kuharsko taktirko maestra moža, ki medtem brklja po Frisbukli in benti, kako Anonymusi niso držali svojih obljub, da jo bodo sesuli, hkrati pa veselo štrklja po objavah prijateljev … jaz pa se po avtoterapevtsko lotevam pisanja. Sto let že nisem! Moram! To sem jaz in sebe že prav obupno potrebujem, pa četudi na silo.
Povem vam, prav grozljivo je, če se nimaš!
Pa to ni tista zlajnana finta, ko vsake toliko za nekoga pravijo, da se išče. O ne, jaz natančno vem, kje in kdo sem, ampak nimam se! Nekako tako je, kot bi vsako jutro, ko pod prisilo alarma odpreš oči, čez tebe zdirjala horda neidentificiranih demonov in ti vsakič znova na sveže posilila, poteptala in razsekala srce oz. njegovo mentalno komponento. In potem pač vstaneš ponavljajoče, prepuščen stihiji, znova in vsak dan v tisti pozitive oropan vsakdan, poln skrbi, strahov, od jutra praznih baterij, popolnoma avtomatično, sprogramiran, ker pač moraš. In na koncu si lahko srečen, da imaš popoldne sproščene tri ure časa za zasebno, kvalitetno druženje z lastnim otrokom, ki ga družba tako ali tako že ob rojstvu označi s črtno kodo in mu na čelo vžigosa: »ovca!«. Kakopak, precej trdo delo, da mu v teh treh urah dnevno uspeš prikazat vse aspekte življenja na tem planetu v upanju, da bo iz njega zrasla samostojna, stabilna in široko razgledana osebnost, ki si bo znala življenje obračati v svoj prid in v pozitivno družbi.
Potem sem spisala še dolg odstavek. Nato sem ga zbrisala. Ob prebiranju me je namreč prešinilo, da najbrž čisto preveč razdajam privat tegobe. Pa čeprav niso v celoti unikatne, temveč pogojene s stanjem v družbi, torej moje, pa njegove, pa od tistega tam tudi… Treba si je pač risat nasmešek na obraz in skrivat lastne tegobe, kajti svet okoli nas je menda potencialno škodoželjen. Vse, kar rečeš, se lahko uporabi proti tebi, mar ne? Daleč smo prišli, konec koncev nas je strah še samih sebe. In ko se ti čez privatno in družbeno pogojene tegobe nabira kilometrina, včasih več ne znaš niti sam s sabo. Zjutraj se zbujaš neprespan in dan je enak dnevu, povrh vsega pa še švigne mimo tebe s svetlobno hitrostjo. Čez vikend pobrkljaš po vrtu in zvizneš nekam daleč v hribe, da se odklopiš in nafilaš baterije, potem pa spet znova in naprej. Počasi se mi svita, zakaj smo Slovenci narod hribolazcev. V hribe bežimo pred vsem tem, kar nas tukaj spodaj muči. Švic odplakne nekaj notranje svinjarije in za nekaj časa smo spet dobri.
So pa stvari, ki ti jih švic ne odplakne. Pa če se še tako trudim, že mesece ne morem dojeti, da sem celo življenje vložila v nekaj, za kar sem verjela, da mi je dom. Dom, tista topla prijetna luknja, dušno zavetišče. Dom, topel nasmeh, lepa beseda. Dom, neka neumna reč na polici, knjiga v poletni senci, topla postelja, jutranja kava, lopata na vrtu. Dom, mir, zasebnost, početje česarkoli že po lastnih željah. Dom, zelena trava, modro nebo, ptičje petje. Dom! Na polovici življenja pa mi nek faktor na prav nič prijazen način poskuša vcepiti v glavo, da je moj dom njegova lastnina. Nič lepih besed, nič zasebnosti, še po travi je nevarno hoditi in okoli vogalov hiše je treba po prstih, da ni ipičnega kričanja.
Dom!?
Kaj mi preostane, če želim, da mi otrok zrase v mentalno normalno odraslo osebo?
Ne spremljam poročil in ne berem dnevnih novic, dovolj se je ozreti naokoli, pa je slika cela in popolna. Niso nam zlati časi in slutiti je, da nam še nekaj časa ne bodo. Za katerikoli vogal se že obrnem, najdem nekaj kilavega in smrdljivega. Za nameček v teh kilavih časih iščem tisto toplo besedo, košček zasebnosti in zeleno travo, po kateri bom smela hoditi. Nekoč si bomo za kilavimi časi morda izborili kakšne lepše. Kar je pri tem boleče, je dejstvo, da so to dolgotrajni procesi. In to dejstvo včasih, jasni usmerjenosti naprej navkljub, boli, demotivira, ne pusti spati, sili na jok in diši po obupu. Dokler mi vsaj noč ne prinese mirnega jutra, se bojim, da se nimam. Najbrž se bom imela, ko bom nekje pod milim nebom po nekem čudežu ustvarila dom, za katerega nihče ne bo trdil, da je njegov. Čudovito - tisti, ki znate podariti lepo besedo in iskren nasmeh, boste povabljeni na kavico in v miru bomo lahko sproščeno klepetali, otroci bodo lahko brezskrbno tekali po travi in celo nad psom ne bo nihče kričal. Kakšne sanje!
