214 ... Naj bo dobro!

 

213 ... PETLETNIK – KO NAVODILA ZA UPORABO NISO VEČ POTREBNA

Ponovnemu koncu leta na ljubo se spet nekoliko oziram nazaj. Mnogo se nam je dogajalo in časi so nam čudaški, analizirati življenjsko-družbene vijuge mi je zavoljo presežka vsesplošne  negativne energije zoprno in še več, praktično nepomembno ob dejstvu, da imam ob sebi petletnega nadebudneža. O, ta pa je vreden besed! Najbrž bolj iz bojazni, da bi mi v prihodnosti drobni sladki detajli ušli iz spomina, se takole konec leta vsakič ozrem nazaj in spišem kakšen sestavek o rastočem človečku, ki ga gosti moja starševska ljubezen. Še vedno sem namreč ortodoksnega prepričanja, da otrok ni moja lastnina, temveč odgovornost. Kot mati sem odgovorna, da mu v varnem ljubečem pristanu pomagam zgraditi temelj, da se bo dobro znašel v širnem nepredvidljivem svetu.

Zame je bil otrok projekt, pogojen z določenimi življenjskimi faktorji. Odločitev je padla, ko so bili izpolnjeni. Nekako statistično gledano, glede na moj krog sošolk z gimnazije in faksa, sem se celo zgodaj odločila za otroka, pa sem rodila pri tridesetih. S trebuhom sem hodila v knjižnico in visela na spletnih forumih ter se izobraževala o dojenčkih, da mi je mož že grozil z idejo, kako bom čisto preveč pametna. Res je, da se zapisanega nikoli nisem držala kot pijanec plota, mi je pa vse to dalo določeno širino, nadgradnjo zdravi pameti in materinskemu instinktu. Priznam, da bi mi brez knjig prva otrokova leta trda predla. Bi bila pač bistveno bolj neumna, ali bolj učeno rečeno, neuka mati. Dejansko ugotavljam, da sem vsaj prvi dve leti kar potrebovala »navodila za uporabo otroka«. Prebrskati tistih nekaj knjig in potrditi, da delam prav in da razumem otrokovo obnašanje in potrebe ter jih pravilno usmerjam. Ko sem začela pisat tale tekst, sem se torej spomnila na moje ljube priročnike. Kakšni dve leti jih že nisem prijela v roke - očiten znak, da petletnik pač ne potrebuje več navodil za uporabo!

Le zakaj bi jih potrebovala, saj je že cel človek! Daleč stran od tistega nebogljenega bitja, ki še ni znalo nič povedati in si samo definirati, kaj šele uresničevati želja. Prav nasprotno, že s štirimi leti mi je znal že kakšno pošteno odraslo zabrusiti nazaj in kar se tiče samostojnosti, mu lahko samo ploskam. Seveda ga ni čez željo po razvajanju in potrebi po pozornosti, ampak ko potegnem črto, imam pred sabo izoblikovano osebnost, človeka kot se šika, celostno osebnost, ki je takorekoč pripravljena na skok v širni svet.

Najbrž gre marsikaj pripisati drugačnim časom, kot so bili tisti v mojem otroštvu. Pri petih letih sama nisem znala in zmogla pol tega, za kar lahko sedaj pohvalim našega lumpa. Sam poskrbi za higieno in red, odličen sogovornik je, kolesari, plava in smuča, ustvarja in razsikuje. Že lep čas pozna vse velike tiskane črke, napiše besede in pisane besede lepo črko za črko in nato skupaj prebere. Rešuje otroške križanke in razne zagonetke. Neumnorna je želja po znanju, vsak večer beremo, listamo po atlasu, vrtimo globus, raziskujemo to in ono. Sam si je želel v glasbeno šolo in blazno je ponosen, da jo lahko obiskuje. Pa še hud je, kadar se samo potepajo po drugih učilnicah in ničesar ne pišejo v delovni zvezek! Odrasli smo mu zgled in ogledalo, početi vse tisto, kar počnemo mi, je zakon. In potem, ko se naužije dnevne porcije odraslih, se zapre v svoje malo kraljestvo med igrače in vse skupaj utrdi v kakšni glasni ali pa bolj skrivnostni igri, se malo potopi še v čisto svoj svet in čez nekaj časa pridivja iz sobe kot kakšna neukročena zverinica. Zatem pa spet v objem in iskanje idej k mamici.

Pred nekaj dnevi je slovesno ugotovil, da se mu maje zgornja enka! Nisem mogla dojeti, da smo že tako daleč! Kar nekako šokiralo me je, kot da mi je nekdo zapiknil mejnik na življenjsko linijo otroka. Konec koncev ni dolgo tega, kar smo se veselili prvega zobka, sedaj pa veselo in v pričakovanju čakamo zobno miško, da ga odnese. No, moram reči, da otroka nikoli popolnoma ne ovijem v tiste pravljice o miškah, božičkih, zajčkih itd., ampak se zmeraj naredim nekoliko neumno, češ pravijo, da je tako in tako… Marsikdaj jaz vprašam njega, naj mi vendarle razloži te čudne reči. Nimam namreč srca, da bi mu flancala o neobstoječih bitjih, saj mi bo glede na tempo razmišljanja kmalu kakšno primazal, češ kaj si mi kvazila, jaz sem ti pa zaupal! Pravljice in realnost je po moje za mentalno zdravje potrebno nekoliko ločiti. Saj je v življenju vedno vse nenako odprto, relativno, potrebno razmisleka.

Pri zobozdravnici se je seveda z majajočim zobkom veselo pohvalil in kot običajno po brezhibno pridnih petih minutah bil že iz ordinacije. Gospa za pultom je gledala v ekran, pa v otroka, pa ekran in nejeverno zmajala z glavo:» Pa kako, samo pet let si star?« Z otrokom sva jo vprašujoče ošvrknila, pa je nadaljevala z razlago - zdi se ji, da je dosti starejši, saj je vsakič tako priden, pametno gleda in se tako odraslo obnaša. No, majčkeno mi je pa že zrasel grebenček. Potem smo na poti do avta že spet imeli našega malega razgrajača, tako da je bil vsak pomislek o preveliki porciji »odraslosti« popolnoma odveč.

Kaj naj torej navržem za konec? V upanju, da nam bodo družbene razmere še naprej služile z mirom in možnostjo spodobnega življenja se veselim vsakega naslednjega otrokovega koraka. In predvsem mu iz vsega srca privoščim, da je še čim bolj otrok (no, v »tolažbo« ostaja dejstvo, da je moški – in predvsem ti se znajo držati tega, da nikoli čisto ne odrastejo…). Jeseni ga čaka šola, sistem, dolga pot do kruha. Prav očitno je že pripravljen na vse tisto, jaz pa se zavedam, da naju čaka še najbolj brezskrbnih in razživetih 8 mesecev najinega skupnega življenja. In prisežem, da jih bova izkoristila, kolikor se bo le dalo!

212 ... SLEDI CIVILIZACIJE

Nekdo mi je na forumu navrgel komentar, da v levi fotki vidi sledi kakršnekoli civilizacije. Glede na stanje v družbi pa imam pomislek, ali ima civilizacija pozitiven ali negativen pomen.

Ne glede na vse, tudi kontradiktornim jutrom navkljub, sem zjutraj vseeno vesela, da sem se zbudila (živa).

Tokrat zgolj betonske abstrakcije, tistih abstrakcij v glavi se tako ali tako kratkomalo ne da spodobno opisati ;-).

211 ... NAPAKA NARAVE

Vsak slehernik si nekje v glavi ustvari smiselno predstavo življenja, sveta, vesolja. Nekateri si jo ležerno pustijo naslikati s strani raznih religioznih institucij, spet drugi nekako poenostavijo po liniji najmanjšega odpora. Nekateri iščejo resnico in si jo po doglednem času zavoljo duševnega miru tudi najdejo. Svojo, sicer morda utemeljeno z razmišljanji in dognanji ljudi, ki se jim za to zdijo bolj kompetentni. Najbolj boleče je iskanje smisla najbrž tistim, ki v procesu zgolj ugotavljajo, da so vsakič, ko se zdi rešitev že tako blizu, le še bolj oddaljeni od cilja. Več veš, bolj se zavedaš, da pravzaprav ničesar ne veš. Prav nič ne zavidam filozofom, ki bi naj iskali modrost v celotnem človeškem izkustvu!

Vesolje je nedoumljiv pojem, tako vseobsežen, da sega od abstraktne misli nekega Zemljana v popolnoma nepomembni stotinki sekunde, do brezmejnega stvarstva v celoti. Mora se ti nekoliko zatemniti pred očmi, ko pomisliš na njegove razsežnosti! Tisto o rojstvu vesolja z velikom pokom je nekako splošno sprejeto. Glede na to, da smo v generalijah predvsem izkustvena, pa manj teoretična bitja, nam je resnično težko doumeti, da je iz nič (no, in kaj je potem sploh ta nič?)v delčku sekunde nastalo vse to, kar danes sestavlja vesolje. Kaj šele vse tiste teorije o strunah, nešteto dimenzijah, abstraktnih snovnih in nesnovnih delčkih … ne čudim se, da so nekaj časa nazaj nekateri delali paniko, da bodo v CERNu ustvarili črno luknjo, ki nas bo vse pogubila… Torej, nastalo je iz nič, se bliskovito razširilo in s fizikalno-kemičnim mišmašem postalo to, kar vidimo do danes. Nekako je veljalo, da bo gravitacija v vesolju naredila svoje in to širjenje počasi upočasnila. Prav, sprejmem. Ideja se mi zdi celo zelo simpatična. Vesolje nastane iz nič, se razširi in zaživi v vsej svoji nedoumljivi pestrosti, doseže svojo kritično točko, se začne krčiti in se na koncu zdruzne nazaj v eno samo točko. Krasno, iz te točke nastane nov veliki pok. Pa ne samo to, simultano lahko obstaja več različnih vesolij, kakšna fantazija znova in znova za  kakršnokoli življenje že!

Vendar … zadnja dognanja znanosti naj bi ovrgla to mojo pravljico o neskončnem rojevanju stvarnosti. Ne le, da se vesolje ne bo prenehalo širiti, ampak  to celo počne z vedno večjo hitrostjo, pravijo. Priznam, razočarana sem na celi črti. Pravljica, ki sem si jo naslikala o realnosti, je padla v vodo. Nekoč v nepredstavljivo daljni prihodnosti, ko bodo razne snovne konstelacije med sabo že tako oddaljene, da bo potemtakem vesolje videti le še kot ena sama temna praznina, bodo ugasnile še zadnje zvezde in vse kar bo ostalo, bo le še en neskončen temačen … nič. Njente! Črni nič! Neskončno velik nič v neskončno daljno prihodnost!

Čemu potem ves ta živobarvni mišmaš, ki se odvija že miljarde let in se je odvil do življenja, do človeka, do mene? Če citiram g. Rutarja iz knjige, ki jo pravkar meljem: »Vesolje je kasneje ustvarilo tudi visoko urejen organ, ki ga imenujemo možgani, da bi se zavedalo sebe, da bi se spoznalo in razumelo, čeprav to še ne pomeni, da mu lahko pripisujemo namere. Možgani delujejo natanko tako – sami od sebe.« Nasploh se življenje v svoji biti zdi zelo trdoživo. Ampak nekoč bo sonce na svoji poti umiranja požgalo vse na našem lepem planetu; pa najbrž bo človek do tačas že zdavnaj neznatni predmet preteklosti, ki se je uničil sam s svojo kontradiktornostjo*. Čemu je torej vesolje ustvarilo možgane, da bi razmišljali o vseobsežnosti, če gredo nedvoumno v pot propada?

Ni torej lažje it v življenjsko smiseln šoping, se pred TV utapljati v kakšnem poneumljajočem šov programu in v nedeljo pomolit pri fajmoštru, ker je tako prijazen, da vsakič znova na dlani ponudi smisel življenja? Ne morem reči, da jim zamerim… Dojemanje abstrakcij, ki nas sestavljajo, definitivno ni lahka naloga!

* Da razložim, kaj imam v mislih glede človeške kontradiktornosti. Splet okoliščin nam je v verigi evolucije dal neverjetno razvite možgane. Ne glede na to, da za tri četrtine tega organa niti ne vemo, čemu služi, se zavedamo, da nas dela enkratne, iz njih izhajajo vsi visokoleteči pojmi humanizma, filozofije, znanosti. V svojo biološki osnovi pa smo še vedno splet starodavnih, že nekako plesnivih genov. Po verigi navzdol do prednikov z opicami, pa počasi nazaj v morje in do tiste prve brbotajoče župe, ki še ni vedela, da je življenje… Upam si trditi, da naša genska zasnova ni kompatibilna s tako krasnim orodjem, kot so visokorazviti možgani. Kako si sicer naj drugače razlagam vse te zgodovinsko pogojene neumnosti, kot so teritorianosti, agresije, posesivnosti in podobno, kar konec koncev že skoz in skoz kroji človeški obstoj? Napaka narave pač…

210 ... Toskanska pravljica

Toskana... nekako mi je vedno kazala dva obraza. Prvega, arhitekturno-zgodovinskega v svojih znamenitih krajih. Drugega, nekako fotografsko romarskega, s svojo nenavadno krajino. Vsak pokrajinski fotograf jo po nekem nepisanem pravilu razkazuje v svojem portfoliu in praviloma so to dih jemajoči prizori. Nekako sem krasni pokrajini navkljub imela vedno kanček odpora proti potovanju v Toskano, ravno zaradi njenega romarskega značaja. Pa me je doletelo, da sem potovanje dobila za nagrado. Ne le, da sem lahko pogoltnila svojo idejo, da tja ne grem s fotoaparatom, celo zgodaj zjutraj sem vstala z vsemi ostalimi navdušenci, da smo s stojali in prsti na sprožilcu po jagrsko vrh razglednega griča pričakali prve jutranje žarke. Tako je pač z zarečenim kruhom. A resnično mi ni žal, jesensko počivajoče hribovje me je popolnoma očaralo, saj je po svoji podobi tako blizu golim puščavskim sipinam, žejnim hribovitim pokrajinam in neporaslim koščkom planeta, ki me tako fascinirajo s svojo prvobitno geologijo. Voila, Toskanska pokrajina, kot sem jo te dni videla jaz:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Takole pa sem za organizatorjevo stran spisala nekaj malega o popotovanju:

V Toskani se je prebudila jesen!

Pa je za nami zgodnjejesenski potep po Toskani. Kakor na vsakem potovanju, ki ravno prav sede v srce, je tudi tokrat tisto najmočnejše čutenje prišlo za nami šele doma, ko smo brskali po barvitih vtisih. Kaj vse je že bilo posnetega in koliko spisanega o nenavadni pokrajini, posejani z valovitim hribovjem, nešteto barvnimi niansami in arhitekturi, ki se tako nevpadljivo in do pokrajine spoštljivo pojavi zdaj na tem, drugič na onem gričku!

Ujeli smo jo v njeni najintimnejši, goli podobi. Pridelek je bil pospravljen in padavin premalo, da bi iz zemlje ponovno klilo življenje. V svoji najprvobitnejši, dobesedno zemeljski obliki nam je po puščavsko razkrila vse nianse tamkajšnje geologije. Skoraj ni verjeti, koliko barvnih odtenkov je najti po nežnih krivuljah, ki se tu stkejo v zaraščeno dolino, drugje razpeljejo v valove in ponovno umirijo nekje na vrhu z osamljenim drevesom! Nekje med sivino zelene in okrom rjave pridihne svojo pravljico še igra svetlobe in senc.

Čeprav nam je veter spodnašal korake in majal objektive, smo se vrnili polni nepozabnih vtisov o goli pokrajini, drobno posejanih podeželskih vilah, historičnih mestecih in prijetnemu druženju srčnih popotnikov.

209 ... fotkanje na Šmartinskem jezeru

Tudi to jesen smo Svitovci v okviru polno aktivnega Meseca fotografije organizirali fotografski ex-tempore Celje 2011. Skladno z dejstvom, da sem se tokrat znašla v vlogi predsednice žirije, se dogodka v foto smislu nisem mogla udeležiti. Kljub klavrni udeležbi je na razpis prišlo nekaj zanimivega materiala in pričakovano, kot vsako leto, je bil del prejetega posnet ob Šmartinskem jezeru. Med drugim tiste krasne jutranje meglice, ki skoraj negibno ležijo nad vodnim zrcalom in postopno, kot puhaste zavese odstirajo poglede na izbrane (ob)vodne kotičke.

Obožujem te jutranje meglice! V sicer znani pokrajini slikajo skrivnostne prizore, ko ji odvzemajo enkrat globino, drugič tla.  In neverjetno, koliko različnih tipov megle obstaja! Včasih te jutranje meglice srečujem na poti v službo in vsakič me po malem zasrbijo fotografski prsti. Ampak  na zadnjem sedežu je še mali lump, ki ga je potrebno dostaviti v vrtec in ura se nezadržno bliža tisti zadnji možni cifri, ki si jo še lahko privoščim za pravočasen prihod v službo. Jutra so zame le nek nepotreben konstrukt, ki so ga vrinili med noč in dan. Pozimi se tako ali tako zdi, kot da se v službo pelješ sredi noči. O tem, kako je »dobro jutro« samo sebi kontradiktorno, sem že pisala. In ker jutranje meglice obstajajo le zjutraj, je vse skupaj zame le iluzija. Prav gotovo me nobena filozofija pokrajinskih in popotniških fotografov ne pripravi do tega, da bom vstala sred noči in po lovsko s stojalom in sprožilcem pričakala prebujajočo se pokrajino.

In ker se ob Šmartinskem jezeru znajdem zgolj sredi belega dne ali kje proti večeru, sem na tokratni sobotni sprehod nesla še fotoaparat. Dejstvo, da je možno na jezeru tudi podnevi narediti kakšno zanimivo fotko, je dokazano :-).

 

208 ....tudi na počitnicah si lahko privoščimo slab dan

(še eno razmišljanje, ki sem ga sicer spisala že sred poletja za Marmelino)

Spomnim se, kako sva nekje daleč v mojem otroštvu z mamo šli sami na morje. Živ spomin mi je ostal na nekaj detajlov, ostalo pa je zabrisano nekje daleč v tistih zaprašenih spominskih vijugah. Predvsem najprej pomislim na tisti velik, težak rjav usnjen kufer, ki ga je mama s težavo nosila čez ulice in uličice, preden je mukoma sred nekega hriba našla rezerviran apartma. Takrat doma še ni bilo avta, o kovčkih na kolesih pa se nikomur še sanjalo ni. V spomin se mi je dobro vtisnilo tudi ime kraja ob železniški progi na poti do morja. Sveti Petar u šumi. Kaj bolj zabavnega! No, sedaj vem, da obstaja tudi en tak Peter, ki je šel na morje; nisem pa preiskala, ali imajo morda tudi gorskega, jezerskega ali travniškega. Potem, nekje sred morskih počitnic, sva šli z mamo na pico v Pulo. Dogodek, pica, dobila sem svojo, potem pa… nekaj mi pač ni ugajalo in je ostala praktično cela na krožniku. Zakaj se spomnim ravno tega, mi je uganka. Z morja se spomnim tudi moje prve in edine strašne morske izkušnje, ko mi je na morskem robu zmanjkalo dna, da sem panično prikrilila v plitvino. Nikoli ni nihče izvedel za to, niti ni pustilo v meni kakšnega strahu pred vodo. O, zapomnila pa sem si!

Minila so približno tri desetletja. Prvič sva s petletnikom sama na morju. Samo sine in mama. Tako je nanesel splet okoliščin - otroku sem obljubila, da ga v vsakem primeru med počitnicami peljem na morje in sem se tega tudi držala. Sine se je bil veselil, da bo imel ves teden na morju mamico samo zase, da bo veliko čofotal, pojedel veliko sladoleda, se z mano ob večerih vozil po mestu s skirojem, da bo dobil čisto pravi slamnik, se naučil plavati z masko in plavutkami, vozil svoj bager in lopatko po plaži…

Morski dnevi so nama prinesli pestro paleto dogajanja. Prešerno morsko veselje, raziskovanja, skupne celodnevne užitke brez vsakdanjih opravil in obveznosti. Pa tudi en dan nepojasnjene tečnobe, ko je šlo vse nekam v napačno smer. Otrok je recimo ugotovil, da se bo z masko na obrazu zadušil in bi raje poskusil čez kakšno leto, ko bo imel večja pljuča. Voda, ki je bila vse dni enako topla, mu je bila tisti dan premrzla, ker so ga valovi motili pri ležanju na blazini. Še plaža je bila dolgočasna. Lačen je bil takoj po zajtrku, pa noge so ga bolele za prvim vogalom hotela. Hotel je risat kartice, pa se mu hkrati ni dalo. Vsake pol ure kakšen jok zaradi sicer običajnih reči. Potem sem ga pač sredi popoldneva nejevolji navkljub spakirala v posteljo zaradi diagnoze Utrujenost. Zaspal je v roku dveh minutk. Dan pa je vseeno minil z nekako grenkim, prav nič prijetno dopustniškim priokusom.

Ampak takšno je življenje, mar ne? Vsak ima kdaj slab dan, tako ali tako vsakodnevno prihajamo v drobne konflikte z drugimi in sami s sabo, potem pa človek včasih še vstane na levo nogo in iz nepojasnjenih razlogov ne funkcionira prav dobro. Kot mama se potem, ko gledam nedolžno speče bitjece, vprašam, kaj bi lahko bila naredila za lepši dan, tudi kadar otrok vstane na levico. Bi lahko bila v določenih situacijah manj načelna in bi mu dovolila več tiste neobvladljive vihravosti in manipulacije zavoljo prijetnejšega dne zanj? Nekako nimam vgrajenega avtomatizma nekaterih staršev, da bi otroku ves čas igrala klovna in ga zavijala v celofan. Življenje ni potica. Potrebno se je naučiti obvladovati tudi neljube situacije. Do neke meje si lahko dovolimo slabo voljo, napetost, negativne reakcije. Otrok si ne zna postavljati meja, zato mu jih je potrebno vsaj zarisati, da se jih lahko oprime. Po drugi strani pa ti tudi kot staršu lastne meje znajo popokati, ko na preprosto razlago povsem enostavne reči (kot npr. dejstva, da je potrebno obuti čevlje) dobiš že šesti otrokov objokano užaljeni »Zakaaaj!?«

Življenje zna biti tako preprosto, pa hkrati tako neznansko zapleteno. In to celo na povsem enostavnem morskem dopustovanju v dvoje. Kar stisne me pri srcu, ko pomislim, po čem si bo sine dolgoročno zapomnil najin prvi morski duet… menda ne po tistem dnevu, ko nama ni šlo ravno kot namazano?... ali pa morda le po prijetnih utrinkih, ki mi jih je konec dopusta vzneseno našteval – po najinem plavanju s plavutkami in blazino prek zaliva, po kuhani koruzi na plaži, po pikčasti sliki, ki jo nariše dež na morsko gladino, po vožnji s skirojem s svetlikajočimi se kolesi, po risanju in pošiljanju kartic, po svojem čudovitem kavbojskem slamniku in neznancih, ki so ga po kavbojsko ogovarjali, po vožnji z vlakcem in po dnevu raziskovanja otokov z leseno barko?

Moji prvi morski spomini so bledi in niso kupček krasnih dogodkov, pa čeprav imam nekako generalno sliko, da mi je bilo lepo. Najbrž tudi moji mami ni bilo vsak dan lahko - prav prepričana sem, da sva tudi medve na morju imeli kakšen dan, ko se nisva ujeli v počitniško harmonijo. Žal se ne spomnim, na kakšen način je mama dosegala, da je bil volk sit in koza cela. Konec koncev so tudi odnosi med starši in otroki ene vrste manipulacija … Zanimivo je brkljati po notranjosti in se vprašati, do katere meje v tesnih medčloveških odnosih govorimo o zdravi manipulaciji, in kje preseže tisto mejo. Do kje je recimo otroška manipulacija (to je tisto »okoli prsta navijati«, kar dejansko vsak otrok počne, saj želi po naravi ugajati staršem, hkrati pa hoče zadovoljevati svoje ego potrebe) s starši zdrava in kje jo je potrebno zaustaviti. Do katere dolgoročno zdrave meje smemo tudi starši »manipulirati« otroke. Saj sem rekla, življenje ni potica!

Kako si bo sine naslikal spomine na najino morje, bom najbrž izvedela tam nekje čez 30 let. Takrat bom videla, ali je bil tisti dan tečnobe uspešno prekrit z ostalimi prijetnimi morskimi dogodivščinami, sedemdnevnem »samo moja mami«, ter dolgimi pogovori, ki so mu tako pri srcu.