Ne glede na to, da živimo v lepi krajini z dokaj odličnim podnebjem, sem kar nekako težkega srca zapuščala sicer za kak odtenek premrzli sever Norveške. Čisto zaupno - moje misli so se ujčkale po krasnih fjelih, lenih fjordih, toplih ljudeh, za povrh pa predvsem po urejeni državi. Tisto jutro, ko sem se ponovno zbudila v naši - če ji sploh lahko še rečemo država, funkcionalna pa že dolgo več ni – so se name grozovito vsule vse stare težave. Nihče jih ni, recimo, vsaj vljudno pometel pod preprogo. Zato sem toliko bolj hvaležna naključnemu toku srečnih dogodkov, ki so me ta maj popeljali daleč na sever našega planeta, me odtrgali iz mentalno bolehne srednjeevropske realnosti in mi za nekaj časa napolnili baterije.
Obisk mesta Bodø na arktičnem severu Norveške je bil prioritetno sicer delovne narave. Skupaj s še petimi priznanimi fotografi iz Skandinavije in Francije sem bila povabljena kot žirantka mednarodne fotografske razstave »2nd Arctic exhibition«. Sicer sem delo v žiriji fotografskih natečajev že nekajkrat izkusila, a tokrat prvič v tujini in na takšnem rangu razstave. Moram reči, da je bila izkušnja krasna, žiranti smo se dobro ujeli in v finalni fazi dodeljevanja nagrad sva predvsem s francoskim podpredsednikom mednarodne fotografske zveze razvila plodne debate. Pravzaprav smo bili tako efektivni, da smo delo zaključili kar en dan prezgodaj, zato nam je organizator za naslednji dan improviziral simpatičen skupni potep še nekoliko severneje na otoček, posejan s školjčnimi obalami, temnimi gorami sladolednih vrhov, lesenimi hiškami s travnatimi strehami in rdečkasto obarvanimi potoki, ki se leno vijejo med mahovnato obloženim pritlikavim brezovim gozdom.
Imela sem krasen privilegij, da sem po zaključenem trodnevnem formalnem delu edina ostala še za ves teden kot gostja v prisrčni norveški družini. No, družbo mi je delal še moj šestletni sine. Kolikor sem bila pri pripravi na potovanje nekoliko skeptična, kako bo prenesel tiste dneve žiriranja, toliko bolj sem bila pozitivno presenečena, kako lepo se je vse skupaj obneslo. Mali raziskovalec se je odlično vklopil v novo okolje, našel si je prijateljico svojih let, naučil se je najmanj ducat norveških besed, najbolj se je veselil peš potepanj po krasni naravi, ribičije in »kitajskega« šaha. Na tisti zadnji vožnji do letališča je jasno in glasno obelodanil, kako je dogodivščina minila prehitro in bi z veseljem ostal še 10 dni. Brez potrebe bi na tem mestu dopisovala še svoje mnenje!
Resnično, Norveška ima neko posebno magijo. V svoji med fjorde stkani pravljici, ki jo je po pričevanjih »Štoparskega vodnika po galaksiji« še posebej skrbno oblikoval planetarni dizajner Slartibartfast, je še vedno nekako nedotaknjena, čista, urejena, barvna, polna daril. Dobesedno vsrka te vase, oči in duša se nenehno pasejo; kamorkoli se obrneš, je lepa. Narava ima tam nekoliko drugačne zakonitosti kot tod; predvsem arktična noč in dan sta nam, južnjakom, logičnim razlagam navkljub, nekoliko nerazumljiva in nenavadno je, ko ta čas sredi noči pokukaš skoz okno, pa nisi prepričan, ali je jutro, večer, ali pa morda le bolj oblačen dan. Žal noči ta čas niso dovolj temne, da bi lahko opazovali auroro borealis, ki magično barva arktične zime. Izkušnja mi pravi, da je arktični sever ena sama krasna čarovnija. In za razliko od predvidevanj, tam niso neki z zimsko temo depresivno obarvani ljudje – prav nasprotno – topli, prijetni, pozitivni in humorni so.
V tem tednu smo doživeli marsikaj. Na državni praznik, ki je pravzaprav dan mestnih paradiranj in žurka norveške otročadi (moram reči, nadvse simpatična interpretacija državnih praznovanj, za razliko od recimo kakšnih vojaških parad), smo pri petnajstih stopinjah v krogu razširjene skandinavske družine kafetkali ob tortici na osončeni terasi. Naslednji dan smo pri dveh stopinjah, viharju in mešanici dežja s snegom komaj uspeli stati na mestu. Tri dni smo raziskovali razgibano otočje Lofoten; poleti menda precej turistična destinacija, ki je tokrat še prebujala svojo pomlad z domačini. Prihajam do paradoksa, da mi za opisovanje tega koščka planeta zmanjka besednega zaklada. No, besed že ne zmanjka, ne maram pa tistih pretirano pocukranih opisov lepot narave, ki bi prav gotovo sledili v nadaljevanju, če bi si dopustila. Kdor ima rad ustvarjalno roko matere narave, me bo že razumel, da je pravzaprav škoda besed. Po obalah, ki se vijejo med morskimi zalivi Atlantika in objemajo naravnost v morje padajoče črne špičake, se širi vonj po sušečih ribah, ki dekapitirano v tisočih in tisočih menda tudi že vsaj tisoč let na lesenih vešalih soustvarjajo obmorsko panoramo. Takole med suhimi ribami smo dva dni bivali v leseni ribiški koči na obali, si zvečer zakurili ogenj ter ob večerji s pogledom na zaliv poklepetali o tem in onem; še toliko slajše, če so ob tople zidove z zunanje strani tulili vetrovi, se pod hiško zaganjali valovi, dežne kaplje po šipah risale vzorčke, pečka pa je kvačkala čipko vonjav po ognju in tiste prijetne migetajoče svetlobe.
Ne čudi me, da ima ta božanski košček Zemlje za sabo močno mitologijo … ste recimo že kdaj slišali za Odina in Thora… pa vsak otrok je že najbrž videl kakšno knjigo ali pa vsaj risanko o Vikingih. No, mi smo se povabili na obisk v pravo vikinško hišo, kjer je, za razliko od klasičnih muzejev, dovoljeno fotografiranje, dotikanje eksponatov in celo njihovo preizkušanje. Saj pravim, tale severna Norveška je prav posebna. Tudi klimatsko je prav nenavadna – glede na to, da geografsko leži nad Islandijo in vzporedno z večno ledeno Grenlandijo, bi morala biti vpeta v neskončni led in sneg. Ampak na geološko razgibanih tleh zaradi toplih tokov Zalivskega toka kot nekakšna velika podnebna anomalija rastejo borovi gozdovi, poletje normalno diši po poletju, Norvežani v poletnih mesecih dejansko uporabljajo tiste krasne peščene plaže in za potep po divjini ti ni zavoljo preživetja potrebno s strelnim orožjem oprezati za severnimi medvedi, kakor recimo na norveškem otočju Svalbard, ki leži precej severneje od matične države.
Teden raziskovanja v prisrčni družbi gostiteljev Lilian in Hansa naju je res napolnil. S čudesi narave, predvsem s krasno paleto geologije, neko očiščevalno močjo severnega zraka, prijetno družinsko povezanostjo, magnetizmom. Hmnja, ko smo že pri tem… res je nekaj čudnega tam gori na severu… ko sem doma zložila tisti velik kup fotografij na računalnik in si jih začela ogledovati, me je nekje tam na polovici zadelo, da je večina fotk nekoliko postrani. Običajno so moje fotke namreč čisto v korektni »vaservagi«. Mogoče pa ima to kaj povezave z razliko med 46 stopinjami naše severne širine in 67 arktičnimi stopinjami severa tam gori. Če dobro razmislim, mogoče pa ne bi bilo pametno it v Avstralijo, kaj če mi res vsa kri v glavo steče…?
Prilagam delček fotografij za gušt, razširjeno fotozgodbo pa sem objavila na Frisbukli.
