Beseda »vesolje« me vedno prijetno ogreje pri srcu. Ali pač kozmos, univerzum, vseobstoj. Zame je to vse sopomenka. Od nepredstavljivo drobnih fizikalnih delčkov do še bolj mogočno nepredstavljivih razsežnosti vsega, kar obstaja. Od drobne misli, spletene v čigavih možganih, do multidimenzijskih čiračar, ki jih s takimi možgani najbrž ni niti možno doumeti. Ali pač, pa nimamo navodil za uporabo… Vesolje mi je preprosto všeč, ker ga čutim kot svoj sestavni del in kot svoj dom. Z našega vidika je tako mogočno in nedoumljivo, da mu človek, ki je že lastnemu planetu v ogromno škodo, nikoli ne bo prišel do dna. Niti lastnih psiholoških fint ne zmoremo razvozlati, kaj šele vsega tega, kar se najbrž skriva svetlobna leta daleč. Tako tuje nam je, pa hkrati smo njegov sestavni del. In po analogiji, tukaj smo, a smo tujci sami sebi. V svojem koščku vesolja smo vsi nekakšni šerifi in diktatorji, tam nekje zgoraj nad oblaki pa popolni nihčeti, takorekoč zvezdni prah… Moje vesolje iz veselja pravim tudi nekemu svojemu območju, kjer razvijam svoje misli ali preprosto fizično bivam. Moj blog je bržkone moje vesolje. Otroška soba je sinovo vesolje. In v Vitanju je tudi vesolje, kar me še prav posebej veseli.
Pred tremi leti sem že pisala o Hermanu Potočniku Noordungu, Vitanju in takratni kozmološki fotografski razstavi (blog št. 145). Od takrat je v tem skritem kotičku pod Pohorjem pod taktirko kozmološko mislečih na mestu starega kulturnega doma zrasel pravi vesoljski center. Zdi se precej nelogično, navidezno absurdno, da se kompleksno zveneče in arhitektonsko posebno Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) ne znajde v kakšni od evropskih prestolnic, temveč v odmaknjenem naselju sred zaplankanega hribovja, za katerega se zdi, da se še sprehaja nekje zadaj v času. Všeč mi je, da so arhitekti resno vzeli Noordungovo delo in ga skozi analitičen proces pretočili v unikaten konglomerat ambientov, nekakšno svojstveno vesolje.
Držim pesti, da bo stavba s svojo vsebino uspešno zaživela in bo še vse kaj drugega, razen recimo trenutno novoodkritega, pa kar na hitro že rahlo klišejskega fotografskega raja. Ravno toliko se namreč družim s fotografijo, da mi je že prav zabavno opazovati, kako se vsuje kup foto ustvarjalcev na nove gradbene podvige in potem nekako najprej v stilu »kdor prej pride« predstavijo nevsakdanje ambiente (npr. kakšno železarno, novogradnjo termoelektrarne ali pa kakšnega izmed redkih arhitekturnih posebnežev), ob katerih je potrebno izdaviti kašen »wau, noro, kaj pa je to!?«, pozneje pa ostanejo fotke sicer različnih avtorjev z iste lokacije podobne kot jajce jajcu, tu in tam pa se komu še vseeno zakreše kakšna svojstvena iskrica in taka fotka potem morda postane neponovljena. V poplavi foto ustvarjalcev je težko ustvariti neustvarjeno in neponovljivo, zato pač šteje osebna nota, »uč« in stil vsakega posameznika.
Priznam, da sem na tole stavbo čakala kot mrhovinar, ne le zaradi njene arhitektonske oz. ambientalne vrednosti, marveč predvsem zaradi njene filozofije. Vzela sem si čas, pa sem kdaj med gradnjo pokolesarila čez Vitanje in potem vmes nekoliko žalostno ugotovila, da gradnja stoji, pa pozneje sem se kar narisala na gradbišču in bila okarana od šefa gradbišča, da takole se pa res ne morem iti, no, na zadnje pa so gradbena dela postorila svoj konec in sem šla stavbo še dejansko doživet od znotraj. Tu so fotke z dneva odprtih vrat, ki sva si ga privoščile s Tamaro in tega sem prav vesela – ne le simpatične družbe, temveč tudi dejstva, da sem imela v takšni stavbi še krasen fotomodel. Na faksu so nam namreč prišepnili, da je človek v arhitekturi merilo. In to še kako velja tudi s fotografijo. Glede na to, da je stavba posvečena v koreninah Hermanu Potočniku, ki si je nadel še skrivnostni nadimek Noordung (zveni kot nekakšen ne-red), sem poimenovala serijo fotk po njegovem nadimku. Pozneje pa mi je kanilo, da bi v takem ambientu brez težav lahko snemali Štoparski vodnik po Galaksiji in sem nekaj fotk preimenovala v to tematiko. »Štoparc« je pač način razmišljanja, ki te trešči kot opeka, zavita v rezino limone, zato vedno ostane del tebe :-).
Ni komentarjev:
Objavite komentar