237 .... pravljica o tem, kako za svojo srečo dobiš še eno opeko

Nekoč je bil majhen kucelj. S tem opisom se njegovi prebivalci sicer ne bi strinjali, zanje je bil namreč najmogočnejša gora v deželi in gorje tistemu, ki bi si drznil misliti, kaj šele govoriti drugače. Na tem velekuclju so torej živeli svojevrstni veleprebivalci, ki so imeli vedno in edini prav. Godilo se jim je marsikaj in ne boste verjeli, prav vsakič je šlo kaj narobe.

Nekega večera recimo, ko je samookronana kraljica velekuclja kot vsak večer pred spanjem preštevala opeke v svojih zidovih, je z vso silno grozo ugotovila, da ji manjka ena opeka! Vrag vedi, kdo si jo je bil drznil ukrasti in kako mu je to uspelo, saj v zidovih ni bilo prav nobene luknje. Ampak ena je manjkala! Najbrž si težko predstavljate ves vik in krik, ki je zaradi te opeke nastal! Če bi šlo tako naprej, bi v kratkem ostala brez zidov in kaj če bi ji ta nepopisni škodoželjnež potem odnesel še njeno travo, njene kamne, njen zrak? 

Njena žalost ob izgubi je trajala sedeminsedemdeset temačnih let, ko na velekucelj niti sonce ni posijalo. Nato se je vreča z žalostjo izpraznila, pa je od prvega terenskega prodajalca po ugodni ceni za upokojence kupila vrečo maščevanja.  Resnično pripravna tale reč, maščevanje. Velekralj, ki je živel nekoliko pod vrhom kuclja, pa je njegovo sonce zašlo nekoliko prej, in je bil torej zgolj simbolični velekralj, je bil sicer mnenja, da to ni bil pameten nakup. Ampak on je imel vedno polno glavo svojih pravilnih skrbi ter polne roke dela z vsakodnevnim romanjem preko kraljestva do skrite votline, kjer je skrbno čuval svoj neprecenljivi skriti zaklad. Bil je tako poln vsega pravega, da sploh ni videl smisla govoriti o vsem ostalem. Zato je, kot po navadi, svoje mnenje ignoriral, da ne bi zmotilo njegovih pravilnih skrbi in opravkov z zakladom. 

Velekraljica je bila torej sumnjičava do vsakogar, ki  je stopil na velekucelj. Krivi so bili mimoidoči sprehajalci psov po tuji zemlji, ki so si drznili s pogledom ošvrkniti njene zidove. Kriv je bil poštar, kadar se je smukal okoli nabiralnika s polno torbo. Kadar je okoli vogalov ob zgodnji zori hodila kakšna srna, ki je bila tod prvič, je bila prva jutranja kandidatka za obsodbo. Celo tisti zaraščeni debeloriti djed iz velikega tovornjaka, ki ji je enkrat letno pripeljal kurivo, je bil kriv – prav lahko bi bil del zarote. Ukrade opeko, zato skozi zidove ves čas uhaja topel zrak, pa ima priložnost, da dvakrat letno proda kurivo. To bo, zato zadnja leta tolikokrat plačuje za kurjavo! Skovala je strašno maščevanje in ga tako kot vse ostale nič hudega sluteče mimoidoče nekoč pričakala za prvim vogalom hiše z velikim teatralnim vzdihom. 

Reva pa ni prebrala drobnega tiska na vreči maščevanja in torej ni vedela, da vsebina deluje le na prebivalce velekuclja. Debeloriti zaraščeni djed jo je samo čudno gledal, pokasiral za kurivo in s svojim težkim tovornjakom spet malo uničil njen asfalt na njeni cesti! Velekraljica pa ni bila ena tistih, ki so včeraj padli z lune. O ne! Če vreča deluje samo na domače, jo bo pač uporabila na tistemu, ki ji je najbolj pri roki. 

Lahko si mislite, kakšen silen vihar maščevanja je zavladal v velekraljestvu po tem razodetju! Maščevanje nad prvim krivcem pri roki je bilo tako silno in okrutno, da še danes vsi molčijo o tem in ji samo prikimavajo v spoštovanju. Krivec je potem, ko je za ljubi mir na velekuclju velekraljici iz ponižnosti podaril v celofan zavito in z zlato vrvico zvezano eno opeko, pobegnil v širni odprti svet in je edina verodostojna priča tej velezgodbi. Edini je, ki je velekraljici že tisti večer, ko je zadnjič štela opeke in ugotovila, da ena manjka, povedal, da je samo narobe štela. Ampak ona v svoji silni ihti tega sploh ni slišala. 

In tako je velekraljica s svojimi opekami in še eno zraven na velekuclju živela srečno do naslednje prigode, ko je šlo spet nekaj narobe. Kako sta se z velekraljem rešila naslednjega teritorialnega sovražnika, pa je že druga zgodba.