.
.
.
.
.
.
Ex tempore bi lahko primerjala s fotografsko likovno kolonijo. V definiranem prostorskem in časovnem okviru se pošlješ, kot recimo tokrat, na poldnevni izlet. Za nosom, po kozj(ansk)ih stezicah, s skico Kozjanskega parka v roki. Za Mrčna sela, grad Pišece in Sv. Jedrt prej niti slišala nisem, tokrat pa me je nos odpeljal tudi v take neznane kotičke. Toliko zanimivega se razkriva nedaleč okoli, le čas si je potrebno vzeti in s čutili na preži doživeti. V mislih za tokratni natečaj sem sicer imela bolj projektno delo, vendar mi je tisto popoldne bolj ležalo ležerno pohajkovanje kot pa spoznavanje z domačini ob njihovih zemeljskih opravilih. Projekt ostaja za drugič, mu je pač namenjeno, da še nekoliko dozori ;-). Žirija natečaja mi je letos namenila prvo nagrado, lani drugo, letos je nastal kupček lepih pokrajin, lani pa Cajtgajst (ena mojih ljubših, če ne najljubša fotka), težko bo naslednje leto narediti korak višje. V podkrepitev mislim o krasnih kotičkih povsod okoli nas prilagam izbor fotk za natečaj. Kozjansko se zdi ujeto nekje zadaj v času, kot da še ni popolnoma podivjalo z vsakdanjikom in tam ljudje še znajo dihati z zemljo in gozdovi. Upam, da bo tako še zelo dolgo ostalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar