Dolgo sem pustila blog v mirovanju. Morda mu prija malo manj uzurpacije, jaz pa tudi nekako kar nisem našla tiste kvalitetne pol ure miru, da bi izlila misli in ideje na virtualni papir. Med tem se je sicer nabral zajeten kup sprotnih utrinkov in idej, ki si jih včasih zavoljo tatinske pozabljivosti spišem po kratkih alinejah v beležko. Polna stran v oguljenem zvežčiču jih je že. Tokrat se bom dotaknila teme, ki je za vsem medijskim pompom zdaj že nekoliko passe. Očistili smo namreč našo krasno deželo.
.
.
Petsto tisoč marljivih rok je prebrskalo sleherni kotiček narave in na sedem tisoč divjih odlagališčih zbralo tam nekje blizu sto tisoč kubikov svinjarije. No, če je kateremu izmed udeležencev manjkala ena roka, bi bil natančnejši podatek štiristo devetindevetdeset tisoč devetsto devetindevetdeset rok. Mediji med sabo dejansko le še tekmujejo v senzacionalističnem napihovanju vsakega, še tako nepomembnega podatka, v najnovejšo »breaking story«. Petsto tisoč rok je vendarle dvakrat več kot dvesto petdeset tisoč oseb. Sto tisoč kubikov je impozantnejša cifra od podatka v tonah. V novicah pa recimo nisem zasledila podatkov, koliko osebkov dejansko odmetava svojo svinjarijo za prvim grmom… Saj ni čudno, utapljamo se v lastni svinjariji.
Začarani krog kapitalizma nas psihira naj delamo le še za to, da s čim več materialnimi »dobrinami« zapuščamo trgovine. Reklame na vsakem koraku, ki ga narediš. Najmlajši in najobčutljivejši del naše družbe, nosilec razvoja prihodnosti, fopajo s kičastimi reklamami o »must have« igračah že med risankami v Živžavu. Bodo deca, ki bodo zrasla ob cenenih kitajskih plastičnih izdelkih sposobna prepoznati, kaj šele povrniti moralne vrednote, človeško dostojanstvo v družbo? Res me ne čudi, če se kakšen kup cenene otroške plastike najde v jarku…
.
.
Za počitek pred televizijo se redko odločim. Pač porabljam čas v druge namene. Če že, izbiram izobraževalne programe v stilu Discovery, History itd. TV mi ni mašilo za prosti čas; kadar si izberem ekran, želim kvalitetno vsebino. Udobno zleknjena na sedežni, ki je pri meni najredkeje uporabljan kos pohištva, nekako v podobnem psihičnem stanju kot pri branju Delove sobotne priloge, recimo. In potem sredi izbranega dokumentarca na National geographicu butnejo reklame z dvakrat višjimi decibeli kot ves ostali program! In to v romunščini, da je porcija slajša. Kaj moram pa tokrat kupiti, da so mi to primorani dvakrat glasneje povedati ? Kar se mene tiče, so reklame onesnaževanje zdravega razuma, smeti pač. Je komu v ponos, da so reklame celo nacionalki, ki se napaja iz denarnic državljanov, najbrž glavni vir dohodka?
Smetimo po gozdovih, po ulicah, smetimo po temi, smetimo po tišini, smetimo po miru, po človekovih pravicah, po … ljudje smo pravzaprav sami sebi največje smeti. Izgubljeni v svoji svinjariji, da se skoraj ne vidimo več ven. Težko mi je razumljiv mehanizem, v katerem stotine osveščenih posameznikov ne zmore premakniti kolesja v pozitivno smer. Najbrž se šopi bankovcev zatikajo med zobniki…
.
.
In te stotine so med drugim združene v desetine zelenih, eko, osveščevalnih, aktivističnih in svašta interesnih združenj, nevladnih organizacij, politično aktiviranih skupinic…. Eko je trendy, zeleno je kul, onesnaževanje je fuj, ljudje smo packi , zavedamo se, nostra culpa, … kolesje pa z neko nerazumljivo inercijo kar vztraja. Najbrž zato, ker se iskre zlahka zakrešejo že v domači kuhinji, ko žena moža vljudno opozori, da gre bananin olupek med biološke odpadke, mož pa uporabi svojo sivo celico za pojasnilo, da je olupek bananina embalaža, torej gre v kanto za embalažo.
Posebna kanta za papir, za plastiko, za steklo, za mamljivo dišeče organske odpadke… sem kaj izpustila? Dodamo še predelek za odpadne baterije, zdravila ,…? In vse to v tistih 0,36 m2 pod kuhinjskim pultom, kamor po stari navadi stisnemo koš za smeti. In kuhinjski niz je že po diflotu prekratek, preozek, premajhen za vso kuhinjsko in prehransko vsebino. Nam bo država častila dodatnega 1,2 m kuhinjskega pulta in z njim povezane uporabne kvadrature v stanovanju, zato da bomo sploh zmogli ločevati vso to svinjarijo, ki jo nosimo iz trgovin.
.
.
V spominu mi je ostal podatek s fakultete, eden izmed profesorjev nas je potolažil, kako smo Slovenci narod vrtičkarjev, ki bo ob še tako hudi krizi preživel ob domači solati in krompirju. Je že nekaj let preteklo od takrat in preveva me obilna porcija skepticizma na to temo. Žal, zavoljo narekovanega načina življenja je udobneje v Intersparu kupiti vsak dan novo industrijsko pridelano glavo solate, po možnosti zavito v nerazgradljivo folijo… pa saj piše na reklami, da je danes v akciji, pa z minerali in vitamini so jo zalivali… je pisalo z veliki črkami čez celo stran reklame v nabiralniku, za katero so ob Amazonki posekali ne vem koliko kubikov lesa, pokurili neštevno količino nafte za prevoz polizdelka na drugo celino, onesnažili in uničili marsikaj na poti do kičasto potiskanega letaka, vmes so dinarci žvenketali in v nedeljo se je vsula gruča lačnih potrošnikov v nakupovalni center, da nahrani svojo … dušo. In potem se nekje v prihodnosti najde mali rumen, zarjavel robotek, ki vsake toliko časa med nepreglednimi tonami odpadkov najde kakšen rezervni del za svoje razpadajoče telo, da lahko naslednje jutro vstane, napolni baterije na sončne celice, ter se napoti med vso tisto človeško svinjarijo, si jo zlaga v trebušček, stisne v kocko in položi na naslednjo ogromno piramido, da bi nekoč očistil košček zemlje, na kateri bi spet pognala kakšna rastlina.
Wall-E mu je ime in je junak otroške risanke. Nanj me je asociiralo dogajanje na tisti očiščevalni dan, ko so pridne roke zbirale svinjarijo in jo zlagale na kupe. Takrat se je v Velenju na zbirnem mestu zbralo visoke kupe raznovrstne svinjarije, ki jo je Velenjski Wall-E zlagal na tovornjake za odvoz na smetišče. Na tisti dan so nastale fotografije, ki bodo dejansko služile svojemu namenu. Časopisna hiša Delo je razglasila fotonatečaj na temo »očistimo Slovenijo«. Velenjski smetožer je na razpisu prejel drugo nagrado, takoj za foto kolegom, ki je posnel čiščenje bližnjega glinokopa. Tovrstne fotke definitivno štejejo med tiste z misijo osveščanja.
.
.
Tudi sam organizator akcije Očistimo Slovenijo je razpisal fotografski natečaj. Prispevala sem nekaj utrinkov in čez nekaj časa je prispelo sledeče obvestilo: »Z veseljem vam sporočamo, da smo med 27 izbranih fotografij, ki so se uvrstile na razstavo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, izbrali kar tri vaše fotografije! Razstava bo letos in prihodnje leto potovala po osnovnih šolah in knjižnicah po vsej Sloveniji. Tako boste lahko prispevali pomemben del k ozaveščanju in opozarjanju na problematiko nedovoljenega odlaganja odpadkov. Te fotografije je strokovna žirija izbrala izmed preko 1000 fotografij, ki so prispele na naš natečaj. Čestitamo!«
Veseli me, da gredo moje fotografije po svetu z nalogo. Da le ne bodo potem končale v nepravem košu za odpadke…
Ni komentarjev:
Objavite komentar