Vsak škljoc optimist se kdaj loti fotografiranja porok. Lansko leto sem nekako s strahom sprejela prvo povabilo in sledili sta še dve. Bilo je dovolj za spoznanje, da je fotografiranje poroke vse prej kot enostavno delo. Končni izdelek je vedno nekakšne pol-obrtniške narave s pridihom avtorstva. Ravno zaradi množice tistih, ki se lotevajo fotografije porok, so namreč izdelki med sabo hudo različni. Profesionalci se pritožujejo, da jim amaterji skačejo v zelje in zbijajo cene, marsikdo od naročnikov pa šele pozneje spozna, da bi morda bilo pametneje fotografu nameniti kakšnega stotaka več, pa bi za to dobil kvaliteten spomin. Spet pa izdelki tistih, ki se kličejo za profesionalce in neumorno letajo s poroke na poroko, marsikdaj izpadejo kot površen izdelek, ki ni vreden niti obrtnika. Sto ljudi, sto čudi. Pri izbiri poročnega fotografa naj vas torej vodijo referenčni izdelki, ki vam jih ima za pokazati. Ne lepe besede, ne cena. In ne dajte se preslepiti s tistimi o številu fotografij za ceno – v praksi vsakdo naredi bistveno več fotk, kot jih da na koncu od sebe.
Prilagam moj poročni portfolio in se zahvaljujem vsem trem parom, da so mi zaupali in bili zadovoljni. Ne bi zmogla serijskega fotografiranja porok, če pa me še kdaj kdo pocuka za rokav, bom pa z veseljem pridodala svoj pogled k trajnim spominom na dogodek. ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar