Tistih sedem sprejetih (in še ena) fotk, ki sem jih tu in tam naškljocala za ex tempore "Celje skozi oči fotografa 2010":
Twilight zone - po mnenju žirije moja najboljša, bronasta:
Rain inside - meni najbolj všečna:
Če ni časa za kaj drugega, se pač izmuzneš iz pisarne in skočiš 10 metrov za ovinek ob primernem vremenu:
Še ena, 30 metrov od pisarne. Ta znak mi je že od nekdaj risal vprašaje nad glavo - komu in čemu je namenjen, če je stopnic za ves hrib in so vidne že od daleč? Je to ista sorta človeškega idiotizma kot recimo navodilo za uporabo na zavojčku zobotrebcev? Stopnice so v svoji natur verziji rumene in modre. Živalski nagoni, označevanje teritorija s svojimi barvami ... Skratka, jaz bi tem stopnicam nadela naziv "spomenik celjski neumnosti", ampak potem bi me Celjani nosili po zobeh ...
Običajno preživljam izvenslužbene urice z otrokom. To vključuje tudi večino časa, ko imam v roki fotoaparat. Lanske serije, ki je prikazovala življenje v mestu skozi percepcijo otroka, žirija ni sprejela, zato tokrat zgolj takole:
Še ena iz Tehnopolisa, je pač arhitektonsko zanimiv in fotogeničen objekt:
Za tole si pravzaprav ne mrem jemati nikakršnih zaslug. Inštalacija je delo nekega drugega avtorja. Je pa res, da marsikdo še ni opazil igre na vrhu enega izmed treha dimnikov stare Cinkarne:
Temu bi lahko rekli "Ne počnite tega doma". Ima pa krasno simboliko osvobajanja iz temnih globočin v svobodo tam zgoraj:
Ni komentarjev:
Objavite komentar