.
.
.
.
.
.
Če ji resnično prisluhneš, lahko slišiš, kako trava raste. Te dni je prav neslišno hrupna, ko omamljeno vzdihuje po še in še intenzivne sončeve ljubezni. Poležavam v tej kričeči preprogi pod cvetočo češnjo in še sama postanem vsa ta strastna pomlad. Od opojnih cvetov pijana, toplih sončnih žarkov prebujena, od čebel opevana in nežnega vetrca ljubljena se ne morem naposlušati sistematičnega direndaja, ki mi pravi, da je tukaj in zdaj to - jutri bo morda suša, tišina in tema.
Če ravno prav prisloniš uho, ti drhteči popki prebujene leske zapojejo o lešnikih, ki jih bodo nekoč rodili. Še sveži ranljivi listki ti povedo zgodbo o tem, kako za dežjem vedno posije sonce. Prvi plahi šum v krošnjah dreves ti zaupa drobno skrivnost o življenju.
Če le znaš prisluhniti.
In zato sem pomlad. Ležim v mehki travi in sem samo neznaten delček vesolja, neskončno vesel, da je lahko pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar