Huitzilpochtli, Helios, Oziris, (Amon) Ra*, Sol, Ištanu, Quaraci, Elagabalus, Belobog, Surya, Tonatiuh, Artinis, Shamash, Apollo, Savitri, Ngai, Alaunus, Ah Kin, Atepomarus, Mitra, Roua**, Inti, Šamaš, Stronmaus, Pelor, Shamsiel, ... Tisoč imen bi lahko izbrskala za eno samo entiteto: sončnega boga! Logično, brez sonca ni življenja, ni Zemlje, ni mene in ni tebe. Na dolgi časovnici vekov, ko znanost kot jo poznamo danes ni odgovarjala na vprašanja o obstoju, je bilo vse znano in neznano maslo bogov. In bog sonca je bil običajno Capo di banda. Ko je sonce zvečer padlo za hribe, se je bilo bati, ali bo sploh še kdaj vstalo. Bog sonca je bil običajno od človeštva podkupljiv, da se mu je zjutraj zdelo vredno spet pokukati izza temačne silhuete obzorja.
Si predstavljate, da nekega večera sonce zadnjič utone za obzorje? In bi jutro za jutrom brezplodno čakali, da vrže svoj žarek na zemljo? Tema brez konca? Že kakšen neumen človeški hokus pokus, ki bi v ozračje spustil tone prahu in za stoletje ali dva s temačnimi oblaki zakril sonce? Brez sonca ni fotosinteze, brez nje ni večine rastlin, brez njih ni večine živali. Brez sonca ni toplote, ni gibanja zračnih in vodnih mas. Skratka, skupaj z ostalim neprilagojenim življenjem na planetu bi nas prav na hitro v lakoti in mrazu zmanjkalo, nekje v hudo daljni prihodnosti pa bi si neka druga inteligentna bitja kravžljala pamet s kakšnim slučajno ohranjenim okostjem iz naše izgubljene civilizacije (tako kot se recimo naši antropologi ukvarajajo s tem in onim pitekom, manjkajočimi členi sestavljank, dinozavri...) ... Sonce pa bi še zmeraj izvajalo svojo jedrsko fuzijo vodika in helija na sicer natančno začrtani zvezdni poti. Morda že nekoliko čez polovico svojega najbolj sijočega obdobja. Nekoč bo namreč pokurilo svoje gorivo in izbruhnilo v rdečo orjakinjo, katere premer bo segel čez Zemljino orbito; njene zunanje plasti bodo počasi splahnele in ostala bo neugledna, mrtva bela pritlikavka.
Tudi sonce je namreč minljivo. Nemočno majhni in bežni smo njegovi podaniki. Sonce je naš ... »bog«.
* in **: Ra (Egipčanski) in Roua (Polinezijski, izgovori pa se identično Ra) sta me rahlo zmedla. Misli tečejo daleč nazaj v tiste dolge kose naše davne preteklosti, ki jih nikoli ne bomo znali razvozlati. Tiste, ki so rodili korenine mitom in verovanjem, ki so še danes sestavni del človeštva. Zakaj imajo stara Polinezijska in staro Egipčansko ljudstvo identičnega sončnega boga?
P.S. Ko smo že pri soncu ... Se zgodi, da izobražen (!?) človek v svojih poznih dvajsetih pri angleški domači nalogi zapiše: »The sun and the moon are planets« in to z izgovorom »prepisano z interneta«.
... res smo majhni...
Potem sem še našega dveinpolletnega heroja povprašala, kaj bi bilo, če sonce ne bi več sijalo. Ni se pustil zmesti. Dobro pozna dejstva ...
Takole:
Ja, bila bi tema. In zvezde bi sijale. Potem bi spali. Pol pa bo nevihta, pa se bo bliskalo. Pa bomo spali. Pol pa se zbudiš, ko je zjutraj sonce. Potempa se igraš. Kocke bi zlagali, avte vozli, pa počivali, pa Pujso Peppo gledali. Zvečer se sonce smeji. Ker so mu všeč oblaki. Ko je tema gre spat, pa skoči v hišo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar