Letim in nisem sama. Nežno drsenje nad puhasto belino pokrajine na sapi pohlevnega vetra. Le neznatne senčne nianse namigujejo o zgodbah, ki jih pod zasneženo pokrajino čuva zemlja. Trenutek spokojnosti, sanjave misli o letenju, ki nas, tiste brez kril, že od nekdaj po malem nagajivo žgečkajo.
Spomnim se, kako sem nekje daleč nazaj v sanjah prenehala moreče padati v nedefinirano globino in se z leti naučila leteti. Leteti na vse mogoče načine, sprva čisto po čarovniško, sčasoma sem se priučila plavalnih zamahov, pozneje le še lahnega odriva od tal do občutka breztežnosti, nemalokrat s prav posebnim doživljanjem pokrajine, ki se je znala tektonsko spreminjati globoko pod mano in me navdajala z vsemogočnimi občutki. A nikoli ni nihče znal leteti z mano.
Tokrat se mi je ob mislih o letenju nekje od zadaj primrmrala ena izmed krasnih pesmi Pink Floydov - learning to fly.
Ni komentarjev:
Objavite komentar