Prijateljica se je lotila novega projekta v digitalnih dimenzijah - spletne strani z uporabnimi, nekoliko bolj ženskimi rečmi. Povabila me je k pisanju "kolumne za bistroumne" in z veseljem sem se odzvala. Od nekdaj sem rada razsipavala svoje misli na papir. Ča dobro pomislim, sem ga popisala že na kile in v obliki raznojezičnih pisem razposlala virtualnim prijateljem po celem plametu. Tisto obdobje, ko smo kot mladostniki še imeli čas za prav vsako aktivnost, ki nam je padla na pamet, je mimo***. Pismo napišem le vsake toliko moji omi, ki živi čez mejo. Pišem pa še vedno rada. Pavzaprav mi je pisanje vedno šlo od rok dosti bolje kot govor. Zato so moje kolumne, članki in blogi najbrž kompenzacija za tiste čase, ko sem raje tiho.
Pripenjam prvo kolumno, ki sem jo spisala za Marmelino.
Ura je devet zvečer, štiriletnik je v postelji, kuhinja pospravljena, perilo zloženo. Zamaknjena v računalniški ekran ravno pišem objavo na blog. Pripenjam fotografije, ki so bile sprejete na lokalnem foto natečaju in pripisujem njihove zgodbe, ko se pojavi ob glasnem »piiip« desno spodaj okence o prejeti elektronski pošti. Kliknem na pisemce, ki pravi: »Daleč od domačega ognjišča sem sledil svoji ljubezni, zdaj samevam zavržen, zapuščen :'( «
Sporočilo prihaja od osebe moškega spola, ki išče svoj kos pozornosti in se dolgočasi na kavču v dnevni sobi, dvoje vrat stran od mene. Usta mi zategne v nasmešek, skočim skoz tistih dvoje vrat pocmokat svojega ljubečega ljubega in se namenim nazaj za računalnik, nakar se iz »kam spet greš?« razvije nepotrebna debata na temo: kje naj vzamem mirno urico časa zase - ves dan akcija, potem večerni obredi z otrokom, zatem porcija pozornosti za moža, nakar lahko izberem med spanjem ali svojim kreativnim časom. »Pa piši blog v službi, takrat imaš čas«, modro odvrne, kot vsak praktični pripadnik moškega spola*. In za nameček pokaže na uro: »Ena ura je že mimo«.
In tako nekako, na tesno z vsako minutko, s službo, otrokom, možem, gospodinjstvom, obveznostmi, opravki in hobiji. Sprašujem se, ali nisem postala že paranoidna s svojim občutkom, da nikoli za nič nimam dovolj časa. Moj dragi me v izogib kakršnemu koli filozofiranju na temo rad poenostavljeno opiše s »hiperaktivna« ali »mame vse zmorete«. Skratka, ženske smo multipraktiki. In biti v odnosu z multipraktikom je najbrž nekoliko naporno.
Na temo je možno izbrskati kilograme spisane literature, celo zelo nazorni priročniki, kako naj ženske in moški bivajo v harmoniji. Na primer »knjiga, ki vam bo pomagala razumeti, zakaj so moški takšni, kakršni so, in kako imate lahko z njimi kljub temu dobre odnose. Zbirka dragocenih nasvetov in spoznanj, ki vam bodo razkrili napake, ki jih delajo ženske v odnosih z moškimi, ter skrivnosti o moških in spolnosti. Svetuje tudi, kako lahko prepoznate in se izognete moškim, ki bi vam zagrenili življenje.«
Pri svojih plus tridesetih se imam za dovolj razsodno (včasih se sama sebi zazdim tako polna modrosti, da bi se lahko sivolasa pred ognjiščem zibala v gugalniku in pripovedovala pravnukom o poteh do življenjskih resnic), da se ob tovrstnih opisih zgolj nasmehnem, v roke pa vzamem raje kakšno knjigo na poljubno znanstveno temo, da se klepet ob kozarcu vina z mojim dragim ne bi sukal okoli TV sporeda, črne kronike ali lokalnih po(m)p novic. Glede vsega naštetega sem namreč popolnoma za luno. Ko ti gre s časom na tesno, postavljaš prioritete. Prav nič mi ni žal, da se tovrstne tematike uvrščajo daleč zadaj na neopazni konec spiska, čeprav sem potem kakšnemu nič hudega slutečemu sogovorniku prav dolgočasen partner.
Spišem svoj prispevek na blogu do konca, skočim v kuhinjo, skuham kavo in jo dišečo postavim možu pod nos. Ob tem mu omenim, da se krvavica v hladilniku že lepo odtaja in bo jutri definitivno slastno kosilo. Pri moških gre ljubezen skozi želodec in pika. Volk sit, multipraktik koza cela. No, koza je marsikdaj nenaspana, nataknjena in neizpolnjena, ampak to je najbrž gonilo njenega sveta.
Ravno te dni je bila otvoritev moje tretje fotografske razstave, v prejšnjem mesecu sem izpeljala društveno pregledno razstavo v muzeju, sodelovala na dveh fotografskih ex-temporih in na obeh prejela medalji. Ta teden me čaka še nekaj grafičnega oblikovanja, potem pa imam v načrtu izdelavo dveh spletnih strani. Hobi program pač. Pri štiriletnem mulcu se za nameček ravno ubadamo z izrazitim porastom egocentričnosti, trme in ugovarjanja. Veliko energije in dela je potrebno vložiti, da lahko zvečer pogojno materinsko zadovoljna padem v posteljo. Če bi bila moški, bi tako kot moj ljubi, navrgla: »Dost mam, vračam se k mami!«
*Še ena podobno praktična izjava; Ponižno v imenu varnosti in zakona sem šla zapravit pol plače na plačilni dan, da bi avtu nadela zimsko opremo (petnajsti november, dvajset stopinj, noro lep sončen dan). Gume menjane, nakar se začnem ubadat s tem, kako naj v avto spravim poletno obutev, vso standardno šaro, ki je zavoljo selitev vedno z mano, in otroka. Moški nasvet: »Pokliči v vrtec, da prideš jutri po otroka«. Ženske smo že mogoče multipraktiki, so pa moški zato multipraktični.
Ni komentarjev:
Objavite komentar