Odštevanje v procesu. Še šest dni, pa bom ponovno ena izmed … tistih, ki včasih ne morejo spati zaradi službenih skrbi ... tistih, ki oddrvijo skoz enaka jutra v ponavljajoče se dni … tistih, ki imajo s čim po kruh v trgovino, ko utegnejo … tistih, ki morajo prispevati velikemu bratu kos pogače, da lahko preživijo tudi ostali. Nekakšen ponotranjen vesoljni red ves čas teži k balansu; tehtnica se ti morda kdaj res nevarno nagne levo ali desno, a sčasoma dojameš vse pluse določenega minusa in vse minuse navideznega plusa. Kitajci so to dobro strnili v svojo filozofijo jina in janga (ki smo jo zahodnjaki s površnim razumevanjem preko značilnega črno belega simbola povzdignili v pop ikono, kot npr. še da Vincijev kanon proporcev ali pa sam Einstenov ksiht), kar se sicer poenostavlja na moški in ženski princip, v svojem bistvu pa predstavlja dinamično dvojnost, neprekinjeno medsebojno interakcijo in dopolnjevanje navideznih nasprotij v harmonično celoto.
Zatorej si jemljem prav nič ekskluzivno pravico do grenke sladkobe in žalostnega veselja ob novici, ki sicer za večino ostalih velja kot krasna predvsem zaradi svoje eksistencialne vrednosti. Ob tem lahko tudi pritrdilno namignem, kako me je preteklo leto napeljalo k razumevanju tistih, ki pravijo, da v penziji pa resnično nimajo nikoli časa. No, moja generacija od penzije ne bo živela, pa si jo lahko takole še brez kroničnih zdravstvenih stanj v kakšnem manjšem odmerku privoščimo še v razcvetu življenjske energije… No, povsem logično, jin in jang!
In ker ima vse svoj namen, ki ga sicer včasih ne znamo ali pa nočemo dojeti, odhajam po novo napeljanih brveh za nosom naprej. Vsak večer, preden ugasnem, strnem dan v en sam, pa čeprav kdaj zaskrbljen nasmeh. Minulo leto me je nekako ožigosalo, znanci me ustavljajo s »ti, sem slišal, da se ukvarjaš s fotografijo«, čez nekaj časa pa bo mogoče kdo namignil o arhitektonskih stvaritvah, ki so se ali se še imajo zgoditi z mojim vložkom. Upam vsaj, da se bo delo v drugem kolektivu in novih projektih izcimilo v tiste vrste energijo, ki te hrani z zadovoljstvom, daje službi tudi njen pravi smisel. Da ne omenim, kako imam naslednje sanje pravzaprav spravljene v kovčku v omari, ker mi čas in energija ne dopuščata kaj več, a mi je že samo dejstvo, da si jih varno ujčkam za nekoč, ko bo pravi trenutek, pomeni več kot njihova dejanska izpolnitev. Nekoč mi je bil predan nasvet, da si je modro kdaj pa kdaj to in ono iz življenja nalagati na lager in jemati dol v časih pomanjkanja. Pa smo spet pri težnji po uravnoteženju. Takšni smo. Vse vesolje je takšno.
Čeprav me marsikdo postrani gleda, ko omenim mojo priljubljeno besedo. Vesolje. Tako… vseobsegajoča je, da človeka preprosto mora zaboleti glava, ko pričenja razumevati, kako popolnoma preprosto, a do neskončnosti nerazumljivo je vse okoli in v nas. In vsakdo si odmeri porcijo, ki mu ne povzroča preveč bolečine, pri čemer imamo vsak svoje za nianso unikatne ideje o uravnoteženju na lastnem vzdržljivostnem pragu. In to nas dela različne.
Moram priznati, da sem s to objavo pravzaprav želela izkašljat še vse o papirologiji in birokraciji, ki redno na mesečni ravni greni duševni mir, kadar nisi eden izmed tistih povprečno spredalčkanih državljanov; želela sem se izpovedat, kako lepo je imeti čas zase in svoje najdražje, ga kvalitetno porabiti, pa čeprav navzven morda deluje ravno nasprotno; kako je univerzalni red dinamično nastavljen tako, da nekaj vedno ostane neizpolnjeno; želela sem potarnati o kakršnihkoli interesnih organizacijah, ki so pravzaprav vse isti šmorn; se malo pohvaliti z medaljo za Cajtgajst iz Kamnika in za Insight iz Georgie; se nasloniti na razmišljanja ob Emzinovi fotografski razstavi v Cankarjevem domu in ob ogledu šlampaste razstave sicer genialnega Salvadorja Dalija v Mariboru; navreči kakšno iz zasebnega življenja, pa o čudovitih mavričnih cestah, ampak vesoljni red mi pravi, da naj na tem mestu kar lepo zaključim ;-). Bom med drugim še naprej s kakšnimi krajšimi mislimi po čredno smetila na Frisbukli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar