PICO GRANDE (1654 m) je samostojen vrh, ki leži ob t.i. kraljevi turi Madeire. Prehodili smo jo nekje v šestih urah. Planinske poti na otoku so nesramno urejene - vse je tlakovano in posejano s stopničkami (kaj stopničkami, tisoče in tisoče stopnic je!), vse je varovano z ograjami, grmovje ob poti vestno porezano, prav čudi me, da še niso osvetlili tunelov. Zato je bil delček poti do vrha Pico Grande toliko bolj slasten, v skoraj neprehodnem grmičevju in gosti megli smo našli vrh, ki premore nekaj metrov pravih plezalnih užitkov. Kraljeva pot nato seka pobočje za pobočjem, in kadar imaš srečo, se oblaki umaknejo in razkrijejo živo rumeno cvetoče grebene do kamor seže pogled. Odpelje skozi z vonjem eteričnih olj prepojen evkaliptusov gozd, čez gozdne slapove in rečice. Lepo bi bilo posedeti...
60
61
62
63
64
65
66
67Očarljivi RT SAO LORENCO je kot hrustljavi repek na ocvrti miški iz testa. Tisti dan, ki naj bi mu ga posvetili, je šlo vse nekam tja, kamor ne bi smelo. Prvi maj, otočani se preselijo pikničarit na livade in parke, živahen direndaj na vsakem koraku, povsod se je zamujalo, povsod jedlo in pilo, in ko smo po dolgem dnevu končno le privozili zavožen slalom med nešteto avtomobili na ozki cestici do rta, je do tedaj še sumljivo potrpežljivo sonce utonilo za oblake. Nekje tam mi je zmanjkalo mirnih živcev... in ko so vsi oddivjali cilju (vrhu) naproti, me je pomirjala le krasna pot, ki sem si jo tako dolgo želela. Strmo odrezani klifi, kamnite skulpture v zalivih, bučanje Atlantika, oblike, barve in vzorci vulkanske geologije, ki se jih ne splača opisovati z besedami, božajoča rumenkasta trava, ki prav po tiho valovi v vetru. Tisti večer mi je nekdo ustavil čas in nekje sred mogočnega brezčasja me je pobožal žarek zahajajočega sonca.
68
69
71
72
73
74
75
76
77
78
80
Ni komentarjev:
Objavite komentar