»Ljubezen zasvoji, naj nam je to všeč ali ne« je naslov intervjuja z otroško psihoterapevtko Margot Sunderland, ki mi je ob jutranji kavici in branju padel v oči. Tematiko bi lahko navezala na razmišljanja Sanje Rozman o odvisnosti od ljubezni oz. odnosov, vendar tokrat več o povezavi vzgoje in ljubezni. Ta nadvse kompleksna služba ljubezni in vzgoje je namreč največji del starševstva, pa če se je zavedamo ali ne. Plačilo je dolgoročno in se mu najbrž reče smisel življenja. In z ljubeznijo ni tako preprosto, kot se morda zdi - v njenem imenu gre namreč marsikdaj marsikaj narobe (... in the name of love, what more in the name of love? ... U2).
V branje ponujam povzetek članka, mogoče bo komu pomagal razumeti kolesje, ki nas poganja. Videti sebe in svojo prtljago.
* * *
Medčloveški odnosi ne spreminjajo le razmišljanja, temveč tudi dobesedno oblikujejo možgane. Različni slogi vzgoje (avtoritativni, permisivni, kombinirani) specifično oblikujejo otrokove možgane in vplivajo na celotno življenje. To nam pomaga razumeti, zakaj se vedemo in počutimo kot se. Že Freud je ugotovil, zdaj pa raziskave potrjujejo, da se lahko ljudje pred bolečimi občutji »odrežemo« ali zapremo. Če želimo začeti »videti« (se pravi biti sposobni pogledati na svojo čustveno prtljago), moramo biti z nekom, ob katerem se počutimo psihološko varne, z osebo, ki je topla in sočutna. Če tega ni, nas bodo primitivni mehanizmi v možganih prikrajšali za samozavedanje ter nas postavili v obrambni položaj ali napadalnost brez razmišljanja in predelovanja.
Nekateri ljudje pravijo, da otroci potrebujejo samo ljubezen - a marsikatera ljubezen je tako vsiljiva in »potrebna«, da pri otroku v resnici povišuje raven kortizola (hormona, ki se nam pomaga odzivati na stres) in če to traja dlje časa, lahko celice v ključnih delih možganov odmrejo. Biti moramo čustveno odzivni, s posluhom za prave otrokove potrebe, da se uglasimo z njim. Težko se uglasimo z otroki, če se nihče ni uglasil z nami ko smo bili otroci; težko se spontano igramo z otroki, če se nihče ni z nami. Potem je tu še umetnost postavljanja mej - otroka zlahka discipliniramo po sistemu straha in besa, višji deli možganov pa se redko aktivirajo naravno in tega se moramo naučiti.
Več desetletij je veljalo, da je treba otroka pustiti pri miru, če joka; da ne bi manipuliral z nami in da se mu ne bi podrejali. Tovrstno obnašanje le utrdi sisteme za pretirano odzivanje na stres.
Družba žanje, kar seje, in sicer na način, kako skrbi za svoje otroke. Kajti stres oblikuje možgane tako, da kažejo več antisocialnih oblik vedenja. Zgodnja intervencija vključno s pomočjo staršem je ključna za boljši in varnejši svet. Tudi če bi odpravili vso revščino, bi s tem bilo le 10 odstotkov manj umskih zdravstvenih težav; začeti bi morali razmišljati o revščini odnosov, ne le o finančni revščini.
Glavni pogoji za temelj čustvene blaginje za vse življenje so sledeči: Nekdo nas mora v otroštvu sprejemati in se čustveno odzivati na nas s posluhom na naše potrebe kadar smo radostni in kadar smo v mukah. Postaviti nam mora jasne meje, ki spoštujejo naše dostojanstvo. Starši nam morajo optimalno aktivirati možganske sisteme za igro, iskanje, sočutje, ljubezen, pomoč... Ti prirojeni sistemi sprožajo kemične snovi proti agresiji in tesnobi.
Ljubezen zasvoji, kajti sprošča opioide, ki zasvojijo natanko tako kot heroin. S toplino lahko ljubimo samo, če nas je s toplino ljubil nekdo s stalno optimalno ravnjo opioidov v možganih - to pa ima lahko samo, če je njega kdo ljubil s toplino. Kot je rekel Oscar Wilde: Vsi potrebujemo ljubezen, ampak kdo jo lahko daje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar