Zgodnji sistemi štetja so pogosto temeljili na tri-vzorčnem konceptu »en, dva, veliko«. Vsaka količina nad dva je torej - veliko. In naš otrok je na začetku aprila dopolnil ... veliko. Let namreč. Čeprav se ne pusti prepričati in še vedno s polno vztrajnostjo trdi, da ima dve leti in pol. No, kdo bi mu zameril, tudi jaz rada rečem, da sem tam malo čez 20 - pa še kak believer se najde na to temo.
Tri svečke so bile uspešno prepihane, torta ni prestala obdukcije, skrbno smo preučili vsak njen okusni košček do zadnje maline. Dan je bil tak, da lahko ponosno izjavim, kako dobre veze imam letos na sončni upravi in glede na to, da iščem službo, bi se tam lahko uspešno zaposlila. Tretji je bil res enkraten, v začetku aprila smo otvorili piknik sezono na toplem sončku sred pomladno kipeče narave.
Pa naš triletnik?
.
(takole se vedno najde kak padalec, da po svoje popopra naša lastna veselja, ne?)
.
On je vladar svojega sveta. Že tako razumen in skoraj odrasel, pa hkrati diametralno nasproten. Še pri treh desetletjih nimam najbolj poštimano v glavi, potem pa mi triletnik nekega jutra izjavi, kako je žalosten, ker ga vsi kregajo. Kje so meje med dobro in slabo mamo? Verjetno ni lahko biti otrok, je pa lepo. In to se vleče... vleče... nikoli ne konča. Ni lahko, lahko je pa lepo. Škoda je povoziti otroka v sebi, ampak v glavnem to vsi na veliko počnemo.
Spomnijo te šele take male bučke, ki te po svoje učijo življenja. Vsak dan znova, vse tvoje slabosti preskenirajo, privlečejo na plano, servirajo na pladnju in ti jih dajo v prežvekovanje, če le razumeš, da so tvoje, ne otrokove. In triletnik je konkretna lekcija v vsej svoji briljanci. Iz visokoleteče ljubezni te zabriše v lastno ogledalo, potem pa spet dvigne in poboža, dokler ti ne ušpiči nove lekcije. In včasih resnično ne vem več, kakšno sebe naj izberem, da bo pot prava. Nekako tako pravijo tisti, ki vidijo: treba je slediti srcu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar