Izkoristila sem resnično krasen dan in odpeljala svoje kolo na sprehod iz Celja v Vitanje. Nekaj dni nazaj je bila tam otvoritev čisto svojevrstne fotografske razstave. Kdor še ne ve, Vitanje je strašno ponosno na enega izmed svojih vaščanov*, na genialni um, ki je na prelomu 20. stol. postavil temelje svetovne kozmonavtike, raketnega inženirja, pionirja vesoljskih poletov z imenom Herman Potočnik Noordung**. Leta 1928 je izdal njegovo edino, takrat močno kontroverzno, a kultno knjigo kozmonavtike: »Problem potovanja po vesolju: raketni motor«. Na robu revščine je v mladih letih umrl od pljučnice.
DDDR Jurij Mihajlovič Baturin*** je v študijskih letih seveda prebral njegovo delo in ga ni jemal najbolj resno, vendar je po svojem prvem letu v vesolju spoznal, kako prav je Potočnik pravzaprav imel. Če na netu posurfaš pod zgornjim imenom, se ti odkrije še en veliki um, predvsem pa eden tistih redkih, ki je imel možnost spoznati humanizem od zgoraj, od strani. Dvakrat je poletel v vesolje in bival na vesoljski postaji, proste minutke pa preživel ob oknu s fotoaparatom. In Vitanje te dni gosti razstavo prav teh fotografij, odprta bo do 15. maja in vsem jo toplo priporočam. Sicer sem obrnila pol Vitanja, da sem našla lokacijo razstave in še nekoga, da mi je kulturni dom odklenil. En sam plakat je visel v celem kraju... Kogar zanima ogled razstave, me naj kontaktira za telefonsko oz. najprej pokliče na občino Vitanje.
Vitanje je sicer nekoliko umaknjen, pa zato toliko zanimivejši punkt pod Pohorjem. V starem delu imaš občutek, da je čas zamrznil tam nekje okoli mojega rojstva, ko posediš v gostilni in povleče na uho lokalno govorico, pa je vtis še toliko močnejši. Sladki mali kotički na južni strani Alp, ki se jih splača povohati, prešnofati, predvsem pa čisto na izi. In ko ste že tam, predlagam ogled Noordungove spominske sobe.
Prilagam nekaj posnetkov z razstave in nekaj citatov, ki jo spremljajo. Toliko, da vam da za povohat. Iz vohanja potem nastanejo velike misli brez dna. O obstoju, vesolju, času ... o tisti položeni vijugi v obliki osmice, ki se ji reče neskončnost. O tem, kaj sploh počnemo tu in kako neznatni se zdimo. Še dobro, da imamo vsak svojo orehovo lupinico...
* Pravzaprav so njegovi starši iz Vitanja, rojen pa je bil v Puli.
** Noordung je še vedno nerazjasnjen psevdonim, ki si ga je nadel sam. Ugibanja gredo v smeri zanikanja reda, mislih o kaosu, no ordung, izpeljano iz nemščine.
*** Jurij Baturin je kozmonavt, doktor fizike, doktor novinarstva, doktor prava, avtor in urednik mnogih knjig ter fotograf.
Na postaji se počutiš, kot bi bil v središču sveta. Ko si predstavljaš, da je okrog črni nič, in te od nebivanja ločuje le tanka kovinska lupina, jo začneš prav posebej spoštovati. Okrog - torej si ti v središču. Hamlet je imel prav: »Zaprite me v orehovo lupino in počutil se bom kot zmagovalec neskončnosti...«
Ena in ista podoba: ista ladja in ista Zemlja. Svetlobna nihanja različnih valovnih dolžin se nenavadno čudovito mešajo. Kot se v glasbi toni tvorijo z združevanjem zvočnih valov različnih dolžin.
Z Zemlje je zvezdno nebo udobno in celo domače zaradi odseva Zemlje same. V vesolju popolnoma očitno začenjaš občutiti abstraktni pojem neskončnosti. V formulah je ta matematični simbol izgledal povsem mirno. Tu pa se prepričaš: brezno je brez dna.
Poskušam izdelati fotografijo po motivu treh svetov Escherja, kjer se v vodnem zrcalu (svet površine) odražata druga dva - nadzemni in podvodni.
V zrcalu na zgornjem robu okna, majhnem kot fotografija, se vidita vesolje in zahod Zemlje; vesolje in postaja, njeni kolektorji, kjer prav tako odseva sonce. Vendar je ta zrcalna površina umetna, predstavlja simbol tehnike. A kako pogledati v zrcalo vesoljstva? Borges na nekem mestu razmišlja o tem, kako osebnost postane osebnost zahvaljujoč spominu, enako pa je z vesoljstvom: večnost je zrcalo, v katerem odsevajo tako usoda ljudi kot zgodovina. Kako ujeti večnost?
Ni komentarjev:
Objavite komentar