.
.
.
.
.
.
Ko gosta jutranja belina skrivnostno izpuhti še iz zadnjih skritih kotičkov po dolinah, se nasičene jesenske barve pijane od sonca že bahajo pod vesoljskim svodom.
Jesen.
Spet me je odneslo, prosto za nosom, in na dosedaj neznane bližnje kotičke se gotovo še vrnem, ko se mi zahoče ležanja v travi ali tihih pogovorov pod zvezdami.
.
Pa še nekaj znanih lokacij:
Še dolgo iz mojega fotoaparata ne bo štrlel bel dolgin, zato je tole vse, kar lahko z mojo tristotko na daleč ujamem po travnikih:
Vse bo nekoč šlo nazaj v trdni objem matere narave:
Še ena brez rdeče jesenske šminke:
Ni komentarjev:
Objavite komentar