utrinki iz 2009 - 112 - SANJE O LETEČIH KRAVAH

Peti januar.
Vse najboljše, ati, za tvoj rojstni dan.
Petindvajset let, odkar si moj angel varuh.
Dobro nama gre!

Čez meni iz neznanega razloga ljub drevored sem se sprehodila do groba in prižgala rdečo svečo. Postala sem tam in skozi mene je šel neverjeten tok misli in občutkov. Isto bi se lahko zgodilo na kateremkoli kotičku v kateremkoli času, kajti celotno vesolje je moj tempelj. In v tem templju si vzamem trenutke za pogovor, ki ne teče v običajnem agregatnem stanju. On bo vedno del mene in ko kdaj poslušam pripovedovanja o očetu, ki se ga zaradi zgodnjega otroštva tako slabo spomnim, najdem toliko vsega opisanega v sami sebi. In potem se zavem, da o njem pravzaprav vem ogromno, saj je ves čas z mano.

.

.

.

           

Med prazniki sem vzela v roke predlagano knjigo Sanje Rozman - Sanje o rdečem oblaku. Srčna izpoved o moči ljubezni, o povezavi psihe in telesa, o duši, o medčloveških odnosih, ki jo ves čas spremlja in po malem usmerja (vendar je nikakor ne oblikuje) kontroverzni dr. Rugelj. Veliko dela za razmislek in mogoče samo uvod v nadaljnje branje, ki potegne kot črna luknja. Psihologija je neusahljiv vrelec razmišljanj o človeški notranjosti in tale naš Rugelj je poleg vse hude teorije imel jajca za čisto posebno prakso s terapevtskimi skupinami. Kajti večino moških opiše kot "pezdetke" in večina žensk je nesposobna, ker si te pezdetke vzamejo za svoje; in 90% Slovencev je nevrotikov, ki ne bi smeli imeti otrok, da bi nekoč nevrotikov ne bilo več, saj so naše nevroze plod vzgoje in vplivov okolice. Radikalno, provokativno ... blazno zanimivo!

Konec koncev, drži kot pribito, vsi smo plod naših staršev in kot taki jim ne moremo biti popolnoma nasprotni. Tisto nekaj v nas se prenaša naprej in naprej, ljubezen kot jo opisuje Sanja, pa je krasen medij za prenos. Je ni vere, ki bi jo spregledala.

Takole s polnim vesoljem misli sem šla čez prag dvatisočdevetke. Želim, da bi znala napisat, kaj čutim. Bolj se trudim, bolj se oddaljim in več je novih vprašanj. Nikoli ni zares tisto, kar čutim. Misli so prehitre, kadar jih želiš uloviti in skoraj usahnejo, ko jih želiš ubesediti. V tem je moč misli. Njihov sestavni del so občutja. In vse ubesedeno je lahko le njihov približek. Včasih se zgodi, da ti je nekdo tako zelo podoben, da mu lahko bereš te misli, lahko jih skupaj čutita in njuni duši sta eno. S tem razmislekom jaz prislanjam svoj lonček k njeni zgodbi, ki je pravzaprav zgodba o ljudeh, ki preveč ljubijo. 

Dolžna sem pojasniti naslov... sanje o letečih kravah ... V sanjah sem se zazrla skozi okno svojega doma. Pogled sem že umikala, ko sem zaznala nekaj nepravilnega. Iz umirjenega, od sončnega zahoda pravljičnega neba, so se od zahoda v trenutku privalile podivjane modre meglice z belimi zublji in v nečutnem vetru s sabo prinašale velike rjave krave. Z ogromno hitrostjo so drvele proti šipi in v zadnjem trenutku zdrsnile prek slemena strehe. V nekem trenutku je ta veter z vso silo butnil skozi steklo tri otroke, tri fantke, ki so nemočno obležali po tleh. Ko sem ugotovila, da je z njimi pravzaprav vse v najlepšem redu, sem se prebudila.

Lahko bi živela eno življenje samo zato, da bi se poglobila v človeško psiho. Mogoče v vzporednem vesolju to že počnem.