202 ..... doživeti Arabijo - III. del

 .

.

.

 .

 .

.

.

Tisto jutro, ko so nas iz postelje vrgli po domačem času sredi noči, je teklo sprva vse izven ustaljene prakse raztegljivega časa; zbrati smo se morali točno na uro, avtobus je že čakal pred hotelom, po petih minutah vožnje smo pravočasno stali na dogovorjeni točki. No, potem smo si lahko oddahnili, saj nas je tudi tokrat pričakala neizogibna porcija čakanja.

Kakšnih sto metrov od skrivnostne lepotice smo se pod budnim očesom paznika spraševali, ali bomo končno le smeli pokukati za tiste brezhibne bele oboke pod zlatimi čebulicami… V Združenih arabskih emiratih je namreč nemuslimanom prepovedano vstopati v mošeje, krasotico pred nami pa so zasnovali v vseh pogledih izjemno – izjemoma, menda v namene kulturnega in verskega razumevanja, je tukaj vsakemu firbcu dovoljeno v vodeni skupini pokukati tja, kamor sicer ne bi smel.

Velika mošeja šejka Zayeda nam je naposled le odgrnila tančico; vsled strogih pravil obnašanja smo se morale obiskovalke zakriti pod dolgo črno obleko in šal. Pred mošejo je v intimo zakrito pokopališče z grobnico šejka, ki velja za plemenitega ustanovitelja države, po katerem je pravzaprav poimenovan skoraj vsak večji gradbeni podvig v Abu Dhabiju. Grobnico je tudi od daleč prepovedano kakorkoli slikovno dokumentirati, lahko pa obsediš v njeni bližini in ob občudovanju mističnega ambienta prisluhneš Koranu, ki ga 24 ur na dan brez presledka dve osebi izmenično glasno prebirata v šejkovo čast.

In s to popotnico se potem podaš za prve arkade do velikega dvorišča, obkroženega s štirimi čez 100 metrov viskomi minareti, ki menda sprejme 40 tisoč vernikov na svojih 17.000 kvadratnih metrih krasnega cvetnega mozaika iz marmorjev z vseh koncev planeta.

Pred vhodom v samo mošejo se je potrebno sezuti. Glavna dvorana sprejme sedem tisoč vernikov. Torej, to je štirinajst tisoč čevljev pred vhodom. Sploh obstaja možnost, da po obredu vsi odidejo domov s točno tistim parom čevljev, ki so ga poprej tam sezuli?

Prvi vtisi v notranjosti dvorane te nekoliko prikrajšajo za dihanje. Bolj ali manj obstaneš zmedeno prikovan na neki točki in se trudiš zajeti vso poplavo vizualij in misli, ki pljusknejo čez tvojo percepcijo. Od najmanjšega detajla do grobe celote, vse je videti tako … oooh!

Spoštljiva negotovost se je počasi umaknila raziskovalnemu duhu in dve uri so nam pustili svobodne paše po največji ročno tkani preprogi na svetu, med kamnitimi arhitekturnimi čipkami, pod pozlačenimi kupolami. Petintrideset tonsko preprogo so iz Irana prepeljali z dvema letaloma, tam pa jo je iz iranske in novozelandske volne dve leti tkalo 1200  žensk. Različni kamni izvirajo praktično s celega planeta, vključno z makedonskim sivcem. V 96 marmornih stebrov dvorane so v nežnih cvetličnih oblikah vdelane raznobarvne školjke. Nekateri vzorci v stenah so izdelani iz tako tankega materiala, da skozi njih prav mistično proseva zunanja svetloba. Lestenec z deset metri v premeru je prav izstopajoče okrašen z milijoni kristalov Svarowsky. V stranski dvorani je bogat vzorec na stropu odsev tistemu na preprogi.

Potem, ko smo že posedali pod zunanjim stebriščem, smo se spraševali, kako dolgo bi lahko z vsoto, ekvivalentno vloženi investiciji, prehranjevali celotno svetovno populacijo. Ne glede na to, da ima arabski svet za sabo dolgo in bogato zgodovino kulture, znanosti in umetnosti, pa imam nekakšen trpek občutek, da ga je naftno bogastvo v modernih časih vseeno nekoliko onečastilo. Emirati so ravno zavoljo kontradikcij med razsipnim bogastvom mest in skromno tradicijo puščave pustili v meni nekoliko grenak priokus. V ničemer namreč niso izjema, ko vlečeš vzporednice z ostalim planetom. Ko si moč oz. kapital podredi vse tisto življenjsko, kar je dejansko vredno veliko več, se nam je bati…

 

 

 

 .

 .

 .

 .

.

.

.

.