Na včerajšnjem glasbenem večeru poeta Danija sem se spomnila na tiste čase, ko sem tudi sama rada kaj naškrabala v verzih. Dolgo je že tega, se pa ob šopku lastnih verzov zelo dobro spomnim vzgibov, ki so privedli do njihove kreacije. Nikoli nisem pisala ljubezenskih pesmi, pač pa sem v verze rada prelila tesnobo, ki je ni mogel nihče drug resnično dojeti. Ker včasih človek preprosto nima moči česa spremeniti, se lahko kakšna od teh tesnob vleče kot jara kača. S časom zaudari nov vonj, plesen dobi drug okus in dojema se jo iz druge perspektive, a bistvo ostaja.
Nikoli je nisem objavila, nastala je februarja 2003 in govori zgodbo o dveh ženskah, ki žal še vedno ne najdeta skupne poti in sem jo ravno zategadelj izbrskala iz naftalina ...
MOJI ZIDOVI
To so moji zidovi, moj tempelj,
objem v odtenikih živopisane beline.
Moji travniki, moji gozdovi,
moj jaz že tam daleč iz otroške davnine.
Zdaj so molčeče ruševine mojih sanj
večna kletka Njene kričeče bolečine.
Ne zmorem, ne znam, očitno vse mine,
zidovje ledeno mrzlo, prazno strmim vanj.
Odnesem vas, moji zidovi, iztrgam vas Njej,
izruvam moj gozd, moj travnik gre z mano,
daleč stran, da ostanejo le še Njeni okovi,
brez njih grem v oblake, na svetlo, na plano.
A zidovi se trmasto oklepajo svojih tal
in gozd je veličasten prav nad svojimi koreninami.
Obležim na mehki travi s svojimi skominami
in vprašujem sonce kam, kam me boš dal?
Hudo polna emocij. Vsaka težava in nesporazum se da rešit s pogovorom in s kompromisi. Čeprav gre beseda morda stežka iz ust se ponavadi potem pogovor odpre in hrumi, kot slap. Pustiti govoriti in znati poslušati in nenazadnje, znati oceniti kaj pomeni več - moj prav, moja trma, zamera, njena morda..... ker ko sogovornice ne bo več, bo res za vse prepozno.
OdgovoriIzbrišiPoznam take trenutke, ko enostavno moraš izbruhniti svoja čustva, pa naj bo to na kos papirja napisana pesem ali udarec v boksarsko vrečo ;-)
vanjat