Dva meseca sta minila od zadnje objave, jaz pa z gamašami čez gležnje delam križ čez poletje. Zdi se, da še zdaleč nisem edina, ki sumi na časovno zaroto. Ali pa je tisti rek, da nekdo bogu krade čas, onemu zgoraj (ali spodaj ali kajvemkježeje) že začel presedati, pa se je odločil, da bo zdaj on tisti, ki bo svojim nepokornim ovčicam kradel čas. Zato ga imamo izbranci pač vedno premalo. Ne vem, kam ga skladišči, morda ga tlači v vreče za takrat, ko se bo vesolje ponovno zdruznilo v drobno pikico in se po bigbangovsko še enkrat razpihnilo, da bodo tudi čez miljarde let lahko kakšne podobne ovčice razmišljale kdo so, kam gredo in kaj za boga se gre ta čas…
No, ko smo že pri zarotah, prav sumljiva se mi zdi tudi gravitacija. Ne vem, če si jo bog takole po drobnih porcijah ne spravlja v žep za hude čase. In to točno tam, kjer bi meni prišla prav. Pravijo namreč, da se telesa med sabo privlačijo. Zemlja in Luna, človek in gora, moja tazadnja in stol, krožnik in miza, posoda in pomivalec. Prosim? A zato ker mi oni na skrivaj odnaša gravitacijo, moram vedno sama zlagati posodo v pomivalca? Rečem vam, tole je sumljivo!
Zjutraj me je na klepetu kliknila kolegica, ki funkcionira nekako tako, kot tale moj blog. Vsake toliko se pojavi na medmrežju, kakšno reče in potem sredi besed skrivnostno mrkne za nedoločen čas, merjen v tednih ali mesecih. »Ja zakaj pa nič več ne pišeš?« me je pobarala. Saj res, zakaj že ne pišem?
Prebrskam po sivih vijugah in miselni proces ponudi nekoliko nelagoden zaključek: če odmislim tisto o tatvinah nedoumljivih dimenzij, ni ne prave volje, niti prave energije, v zraku ni tistega pristnega pozitivnega življenjskega naboja. Zato tokrat bolj avtoterapevtsko zlivam svoje misli v berljivo obliko. Na katerikoli aspekt trenutnega lastnega življenja že pomislim, nekaj ni vredu z njim. Servisiranje je mučno in dolgotrajno, ker ni v celoti odvisno od mene. Kaj drugega mi preostane, kot tisti rdeči gumb z napisom »eh, jebi ga«. In življenje gre naprej, tako kot vsakemu od nas. Nekomu apatično, drugemu histerično, tretjemu pa kje vmes. Pisanje mi v tem obdobju pač ne gre. Na nek način me življenje utruja (eh, bejž?), pa se mi z njim resnično ne zdi utrujati še drugih.
In ker bodo lastovke kmalu odnesle sonce na jug, že voham tisto vsakojesensko žalost, pogojeno z mislijo na mraz, temo in smrkelj. Seveda bom sezonsko obsedena z jesenskimi barvami in meglicami, morda po dolgem času spet vzamem fotoaparat v roke in jih grem lovit. Naš mali direndaj bo užival v šelestenju listja pod podplati in tako kot vedno, bova skupaj kaj dobrega ušpičila. Mogoče mi bodo pa takrat, ko bodo ohlajene na jesenske temperature, misli bolj zacvetele in bo pisanje zadišalo. Zaenkrat se mi pač ne da. Raje na poti v službo pogledam v nebo, pomaham možu tja gor, škljocnem in nadaljujem v vsakdan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar