.
.
.
Rene ....... in ....... Pablo
.
.
.
.
.
... takole me je prešinila ideja o strašni podobnosti med njima... med skoraj triletnim razgrajačem in Pablom Picassom... na levi Renejev portret mamice, na desni izsek iz znamenite Guernice!
.
.
.
Tega jutra, ko sva z sinom vstopila v igralnico vrtca, me je prav vzhičeno nagovorila njegova vzgojiteljica: »Tole vam pa moram pokazati, gospa!«
S polic je prinesla šop akvarelov, narisanih na nekoliko večjem formatu od A3. S kupa je potegnila prvega: bil je perfektno pobarvan list v rdečih odtenkih, brez pikice beline, od roba do roba enakomerno. Nataša, vzgojiteljica pravi, da je že to nekaj posebnega za njegovo starost.
Potem je s kupa zvlekla natančno pobarvan zeleno-rumen list z belim portretom v sredini. »Takole je Rene narisal mamico, čisto sam jo je narisal, jaz sem ga le vprašala, kje ima mamica nos, usta. Ko je risbico dokončal, je rekel, da bi še.« Vztrajnost, ki je nekoliko izven meja bodočega triletnika. Narisal in pobarval je še eno, skoraj identično sliko. Potem ... potem je rekel, da bi še eno narisal. Pa sta se dogovorila, da bo tokrat atija. In ta ati je resnična mojstrovina. Verjamem, da Nataša ve kaj govori, ko pravi, da takšne natančnosti in vztrajnosti ne premore niti večina štiriletnikov.
V službo sem se odpeljala nekam zamaknjena (= bolj kot običajno), čez obraz mi je lezel nasmeh, vračala sem se nekam nazaj v svoje korenine, ko sama nisem mogla brez barv in papirja, ko me je gostila vsaka osnovnošolska kolonija, ko mi je teta pripovedovala o umetniški žilici, ki se nas že generacije drži.
Upam, da bo ta prav poseben pogled skozi svet še rasel v najinem sinu. Da bo znal sledit srcu. Jaz sem se pustila ukalupiti v kapitalizem in vedno bolj mi je žal. A to je že moja zgodba, pustimo jo za kdaj drugič.
tole pa je krasna Renejeva mojstrovina z naslovom "Moj ati"
Ni komentarjev:
Objavite komentar