Ideja o balonu na vroči zrak ni zrasla na našem zeljniku; že Kitajci so pred dvema tisočletjema v vojaške signalne namene uporabljali lanterne na vroči zrak, povezujejo jih tudi z ljudstvom Nazca iz Peruja, nazaj v 18. stoletje pa segajo prvi evropski zapiski o balonih na vroči zrak. 1783. leta je bil Pariz prizorišče prvega obljudenega leta z balonom. Toplozračni baloni, na kakršne dandanes besno lajajo vsi cucki, so Britanski dizajn iz 60. let prejšnjega stoletja.
Tudi baloni imajo svoje rekorde, recimo najvišji let - 21 km (kisikova maska in topla oblačila so v stratosferi vroče priporočena) in najdaljšo različico - med Kanado in Japonsko, pribl. 7600 km in to z najvišjo potovalno hitrostjo blizu 400 km/h (kdo bi si mislil, da so transoceanski zračni tokovi nekaj tako mogočnega).
Pri nas se je balonarstvo v zadnjih letih lepo razpaslo in kolikor vem, balonarjem vedno manjka podpornih članov (če koga zanima zlaganje štrikov, polnjenje jeklenk, vožnja z džipom za balonom, ki mu ni mar, da spodaj ni cest itd.). Z otrokom sva se danes sprehodila med 15 pisanimi napihnjenci, ki so zjutraj poleteli iz Vojnika. Z zračnimi tokovi niso imeli kaj prida sreče, je bil pa zato dan za vse ostale enkraten. Poletje smo zavohali!
Pa še nekaj: da nekje v bližini prek neba polzi balon, se sliši po pasjem laježu. Zvok gorilca jim menda povzorča strahove. Jah, tudi psi imajo svoje fobije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar