utrinki iz preteklosti - 105 - Kol'krat v Parizu ... padajo glave? (december 2008)

 .

.

.

.

.

.

Tekst je spodaj. O pariškem vremenu, o treh dneh, ki so kot pljunek v morje pri raziskovanju Pariza, o  ... padanju glav.

.

.

           

Najprej se vprašaš, če je prvoaprilski nateg. Potem ti postane jasno, da resnično greš s sodelavci na podaljšan vikend paket v Pariz. Pariz, ljubi moji! Program je bil sicer definiran preko turistične agencije, mi pa smo si vsak po svoje predstavljali, kaj vse bi bilo za prešnofati. Takoj izbrskala stare turistične karte in pričela obkrožati. Sprintala načrt metroja in ga dešifrirala. Nabavila cirkularni polarizacijski filter in 4GB kartico. Si izposodila kufer, saj tako malega nisem še nikoli potrebovala. Komaj čakala tisti petek.

Vedela, da pol želenega ne bom v treh dneh videla niti od daleč.

Pariz je dvomiljonsko, največje in glavno francosko mesto. Poslovni in kulturni evropski gigant. Na De Gaulla smo uleteli sredi dopoldneva in za hitre vtise o razsežnosti in slikah mesta smo se nekaj ur šli avtobusni ogled. Isto kot sprehajanje s prstom po zemljevidu, le 3D. Hotel na robu predmestja Bercy , nekje ob koncu metrojeve linije 8. Vodič s hudo francoščino in dolgimi nogami. Posledično smo ga kot kokoške lovili proti večernemu obisku Eifflovega stolpa, se gnetli med vsemi tistimi, ki pač morajo na Eiffla, saj Pariz je Eiffel, vsi prezebli in navdušeni nad nočnim razgledom spet čakali in čakali, da smo z Eiffla sploh lahko sestopili in potem brez pardona takoj na bateau (= ladjico). Če hočeš imeti kaj od vožnje po Seni, moraš biti na zunanji palubi, pa čeprav po reki brije mrzel piš in splošna temperatura ni prav dosti nad ničlo. Tega sicer vsi niso bili pripravljeni preizkusiti ... pravzaprav skoraj nihče. Mimo pa počasi odhajajo nežno osvetljeni pariški vtisi. Velik je, pa tako majhen in obvladljiv in to je pri tem mestu resnično krasno. 

S Petro sva pristali v dvonadstropni sobici, francoska postelja z eno posteljnino v nadstopju po ozkih okroglih stopnicah, spodaj pa ravno dovolj prostora za vse, ki so želeli večernega druženja ob francoskih sirih in božuleju (Beaujoulais).

Jutro je ponovno postreglo z nizko oblačnostjo in napovedovalo dežne kaplje. Odkrivanje mesta, kavica ob posedanju na ulici, capate capate po ulicah in cvetočem (!) Luxemburškem parku za našim francoskim šefom, potem pa smo ga zapustili in šli po svoje. Ta igrivi del naše posadke je med tem stal v neskončni vrsti pred Diznilendom in si zaradi nemogoče gneče v celem dnevu celo privoščil 4 atrakcije. Mi pa smo v mali francoski luknji preizkusili nekoliko francoske cuisine, jaz pa predvsem svoj francoski jezik, ki presenetljivo, sploh še ni v tolikšnem obsegu izginil iz mojega spomina. Odločena, da si v vsakem vremenu, četudi je ravno padal dež, ogledam La defense, sem za sabo potegnila še del firbcev. Ko je metro pokukal iz podzemnih rovov na plano ob koncu proge, se nam je nasmehnilo stotine puhastih oblačkov, ki so nežno plavali nekje ob soncu. Moj nasmeh, ko bi videli moj nasmeh! In hitrico, ki me je priganjala k škljocanju, preden je sonce čez dobro uro padlo prenizko, da bi še imela kaj od njega.

Na poti nazaj še pozdrav slavoloku zmage. V hotelu vroč tuš in noge na mizo, da bi preživele še večerno porcijo pohajanja. Montmartre, Pigalle, Moulin Rouge, pa nazaj na Champs Elysees. Ledeno mrzle noge ob čakanju v debeli vrsti, ki se je pred kabarejem Lido vlekla nekaj stavb nazaj so obnemele, ko smo metali oči na poletno oblečene mladenke, ki so se za to priložnost prav posebno uredile. Polnoč, predstava v kabareju. Dolgonoge lepotice in ... plesalci. Vsakih nekaj minut drugačna kič scena z bolj ali manj identičnimi koreografijami. Nekaj zanimive scenografije. In trije zanimivi solo vložki. Diabolo žongler, gimnast na viseči rjuhi (hmmmm!) in nekaj nevarne koreografije drsanja na ledu. 

Tu pride na vrsto ... padanje glav. Sicer ne prvič in ne zadnjič na poti. V petek smo vstali sredi noči, z dnevom pa zaključili že naslednji dan. Soboto smo prehodili po dolgem in počez. Kdo lahko po vsem tem čisto nič steklenih učk in lahke glave na toplem sedišču ob kozarcu šampanjca spremlja dogajanje na odru? Za našo mizo so se prižigale in ugašale oči, glave so se želele skotaliti s svojih vratov nekam na počitku primeren položaj ... vsak ponoven aplavz pa je temu naredil konec.
Ob pol dveh ponoči nas je zbrihtal sneg. Tisoče modrih lučk Elizejskih poljan in tisoče drobnih mokrih belih snežink okoli nas. Nov dan, nova doživetja. Ujeli zadnji metro, za prestop pa smo bili že prepozni. Sneg je izgubil svoje agregatno stanje in na pol mrtvih ulicah smo zmočeni lovili taksije, srkali šampanjec iz Lida in si peli o petju v dežju. Konec dober, vse dobro, nekje daleč za tem nas je avtobus pripeljal blizu hotela.

Nedelja z nekoliko grenkim pridihom, že v tako dolgi jutranji temi so z neba visele goste oblačne zavese in tu in tam puščale kaplje. Vseeno smo z enako intenzivnostjo vzeli pot pod noge in doživeli center mesta nekoliko po svoje. In ko je bilo treba domov, smo lahko še nekoliko posedeli na toplem v hotelu, saj je crknil avtobus, ki nam je bil namenjen. A tisti, ki tri dni niso izgubljali časa z zapravljanjem po trgovinah, so si na letališču vseeno lahko vzeli svojih 5 minut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

In potem ... potem smo bili doma. Naredil se je ponedeljek, ko sem odložila kovček, pokukala moja dva speča princa in prižgala računalnik. Srečna, da sem zavohala Pariz. Vsi smo odhajali s tistimi klasičnimi mislimi, kako se bomo še kdaj vrnili nazaj. Metropole so zahteven material. Ne da se jih prebrati in doživeti v vikend paketu. Pljunek v morje, pač. Ampak vseeno tak slasten pljunek.

O fotografijah pa takole ... zdaj sem ujeta v dva svetova. Svet fotografije slehernika in vsakdanjika. In tisti svet, kjer se hrepeni po perfekciji. In potem oni prvi svet vzdihuje svoje oh in ah, oni drugi svet pa zmajuje z glavo. A mi ni fajn?  Tisti oh in ah potem sprašujejo, kaj so rekli o mojih fotkah tisti hrepeneči. Moja razlaga je preprosta: tu je preveč za razlagat. In fotke, ki sem jih prinesla iz Pariza, niso bile namenjene visokoletečim ciljem (za to je potrebno imet čas, pa še enkrat čas, pa precej sreče, pa seveda znanja...), so pa krasen material za kakšno debato in učenje. In v prvi vrsti, lep spomin. Na pisana doživetja.

Au revoir!