podnaslov: POTI ZA ŽIVLJENJE, NE ŽIVOTARJENJE
Ta mesec sem prepotovala Kitajsko, Etiopijo, Sri Lanko in vzhodno Turčijo. Najbrž zato, da mi potem lahko moji najbližji navržejo, kako sem trčena in da tako ali tako mislim samo nase, če zapravim vse tisto, česar nimam, zgolj zato, da se za štiri tedne izbrišem iz vsakdanjika.
Ribiški čoln je v nasičeno obarvani zori tiho drsel med pritlehnimi jezerskimi meglicami, iz katerih so se pravljično dvigali kraški osamelci južne Kitajske. Vzpeli smo se na sveto goro in vsak pogled je dal eno tistih tipičnih nežnih Kitajskih slikarij s skalovjem, viharniki in pticami. V osrčju kontinenta je stotine odmaknjenih, samosvojih vasic, ki se jih da prekolesariti in jih dejansko doživeti. In Tibet, neskončna prostranstva enolične, a mogočne krajine, ki se ga da vsrkati na nekajdnevni ježi s konjem. Pa tisti dan, preživet v dvatisočletnem templju s šolo Šaolina, kjer začutim srčiko, ki je rodila borilne veščine, spretnostne umetnosti, ki me navdušujejo.
Naslednjič me je odneslo na minus sto v goreči inferno najnižje točke v Afriki, v aktivno ognjeniško področje Velikega tektonskega jarka. V osrčje peklenske Venerine pokrajine, vročega lavinega jezera in neverjetnih naravnih čipk in mojstrskih pokrajin v stotinah odtenkov žveplene rumene, oranžne in zelene. Med neizprosne borce za preživetje, ki jim je ta goreči kotel že generacije domača postelja. Kako neverjetno trdovratno zna biti življenje, prav gotovo se ni bati, da po našem planetu ne bi nič več migljalo in raslo tudi po tem, ko bomo ljudje že zdavnaj (sami sebe) izumrli!
Tretja slika, nekoliko za intermezzo in popolnoma turistično, pa vendar navdušuje s svojim okusom budizma. Pagode, Budini templji, edinstven skalnat osamelec sredi tropskega rastja, slonja sirotišnica, prostrane planjave čajevih nasadov, obmorske lepote. V oranžno odeti menihi, ki se podajajo na svete gore daleč nad palmovim gozdom. Pravzaprav sem si na hitro domislila in iz pisanega tropskega direndaja potem skočila še v zakotno, odmaknjeno, umirjeno, golo hribovje vzhodne Turčije. Tu so pokrajine, ki mi ležijo. Gola rebra zemlje, dolga kamnita prostranstva, vsako v svojih tipičnih odtenkih, od belih apnencev do bazaltnih vulkanskih črnin; Čudovito jezero Van, skrivnostna gora Nemrut, ostanki davno izginule civilizacije, pa mogočni Ararat, ki s svojo belo haljo spokojno čemi nad visokogorsko pokrajino.
Potem so mi v službi rekli, da štiri tedne pač ne morejo zdržati brez mene. Financminister je pogledal mojo pogodbo za zaposlitev za določen čas in odkimal z glavo. Mož je skomignil z rameni, zatem ko mi je razgrnil kupček svojih nazorov. Mama me je razočarano ošvrknila in kot dobra mama dodala:»Ah no, če že moraš kar naprej nekam hodit…«. Sine o tem pravzaprav čisto ničesar ne ve, ampak prav gotovo bi mi bil zelo hvaležen, da nič od zgoraj navedenega nisem realzirala, pa mu ni potrebno zjutraj ob pol šestih že vstati, da bi ga ati peljal v vrtec.
Bistvo življenja je torej očitno lastnina. Posedovati hišo, otroke, avto, psa, najnovejšo TV in vrtno kosilnico. Pognati korenine in iz varnega domačega udobja predrabljati o širnem svetu. Zakaj bi zapravljali bajne vsote za letalske karte in agencije? Bistveno bolj racionalno je imeti dober avto, kajne? Za potovanje pihneš takoj dve plači, ki jih potem ni več. Avto ti pa ostane, ni tako? Pogledaš dokumentarec o Kitajski na svoji novi TV s surround sistemom, pomisliš kako so se imeli na snemanju fino, pa je potovanje zaključeno.
Življenje je ena sama pot, ki se za vsakim ovinkom nadaljuje nekam naprej. Pot v fizičnem in mentalnem smislu. Prava pot se hodi z dušo in telesom. Toliko raziskovanj, pisanih doživetij, ki se vgradijo v tvojo dušo in te ustvarjajo. Toliko različnih vsakdanjikov in ljudi, s katerimi v univerzalnem jeziku deliš svoje trenutke; toliko mojstrovin matere narave, ki jih vsrkaš in so za vedno del tebe. Toliko različnih čustev, zgodb, impresij, čutenj. Sem zgolj zgodba, ki jo pišejo trenutki, ki jih Živim, dokler živim. In svet je tako prostran in bogat! Svet kliče po življenju, ne životarjenju!
Rada imam svoje ljube, domačo naravo, svoje kotičke in vse tisto, s čimer sem jih ustvarila, da mi ugajajo. To je moj, naš dom, katerega energija mi prija, ne glede na to, na kateri lokaciji si ga ustvarim. Tu je zavetišče, brlog, domače ognjišče. Ampak sem prihajam točno takšna, kakršno me piše moja pot. Kdo ve, kakšna puščoba bi me bila, če ne bi prepotovala toliko dežel, knjig, misli, narave, ustvarjanj, srečevanj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar