..
.
.
...
.
Torej smo ga pospravili pod streho, naš Mesec fotografije. Natančno eno leto nazaj sem sploh prvič sodelovala na kakršnemkoli fotografskem dogodku. V okviru Meseca fotografije 2008 sem prvič poslala svoje fotografije na kakršenkoli salon, pa so mi na FIAPovem sprejeli dve, na Pregledni razstavi pa eno fotografijo. To je za popolnega novinca lep uspeh. Dvakrat sem smuknila za urco ali dve iz službe škljocat v meglo in na gradbišče stare Cinkarne, da sem s svežimi fotkami sodelovala na »ex tempore Celje skozi oči fotografa«; sprejeli so mi skoraj vse fotke in ena si je prislužila celo diplomo (klik: dobro jutro). Takrat se mi je nekako zasvitalo, da bi se pa morda resnično lahko pridružila Svitovcem. Andrej se rad pohvali, da me je moral na kolenih prositi, da sem končno prišla v klub.
Lanski oktober mi je vendarle najbolj ostal v spominu po premagovanju ovir, podiranju lastnih zidov. Nekakšno pravilo glede preganjanja fobij pravi, da se je potrebno lotiti ravno tistega, kar si najmanj upaš. Pa sem se odpeljala sama na Stari grad, kjer je potekala ena izmed Svitovskih razstav, in po uradnem delu prireditve nekajkrat zakrožila med množico, postala pred tistimi Svitovci, ki sem jih nekako poskenirala na internetni strani, se predstavila in pokramljala z njimi. Jaz, ki nikoli nisem marala družabnih dogodkov te sorte. Jaz, ki sem pravzaprav nekje iz globin asocialno, molčeče in individualistično bitje. Jaz, ki mi kaj takega do sedaj ni padlo na kraj pameti. Šla sem tja in poskusila začutiti klubsko vzdušje. In bilo mi je všeč.
Tokrat sem v mesecu fotografije sodelovala kot organizator enega izmed dogodkov (pregledne društvene razstave), priskočila na pomoč pri drugih dogodkih, naškljocala manj uspešno serijo fotk za ex tempore in kot posebno presenečenje, dobila najžlahtnejšo foto nagrado na mednarodnem salonu digitalne fotografije (klik: radio celje). Na sami prireditvi me je z mikrofonom ujel novinar radia Celje. Medijska sredstva me s klasično šolsko tremo zamrznejo in prav s težavo sem zbirala sicer popolnoma jasne misli o fotografiji na moji poti.
.
.
Nekakšen kupček foto medalj in diplom (gl. fotke v tej objavi) se je v tem letu začel nabirati na moji polički, česar niti pod razno nisem pričakovala. Vendar nagrade na salonih in razstavah še zdaleč niso tisto, kar me poganja. Fotografija je v meni dolgo tiho rasla in se razcvetela izven družinskega albuma, ko sem se v krogu somišljenikov z drugačnimi impulzi začela učiti gledati. Je del kreativne mene, moje osebne rasti, izražanja, ustvarjanja. Ne vem, kam me pelje, zato me ne sprašujte o ambicijah, še najmanj pa me na podlagi nekih nagrad po facebookovsko označujte s »profesionalec« itd. V ustvarjalnem smislu sem šele v mali šoli, pa kdo ve, če bom sploh kdaj diplomirala. Morda bom zgolj kot še mnogokatera senzibilna oseba hranila svojo dušo s kreativnimi impulzi in mi bo to popolnoma dovolj. Ali kot mi je bilo nekoč sugerirano: kdor fotografira, ima od življenja več.
.
.
"Bitter sweet simphony" je na letošnjem FIAP salonu prepričala žirijo in okronala prvo obletnico z zlato fiapovo medaljo...
.
.
.
.
"Korak na korak" - srebrna medalja FZS s Slovenskih fotografinj ter diploma z Žabje in ptičje perspektive
.
.
"Noir I" - dobitnica zlate medalje PSA na krožni razstavi Georgia (ZDA), kjer je še nekaj drugih mojih fotk dobilo častne omembe (diplome)
Ni komentarjev:
Objavite komentar