.
.
.
Meni najslajši kotički na Jadranu: Makarska riviera.
.
.
.
Svitovci so me zastrupili s fotografijo, prijeli so se me nekakšni fotografski nazivi, na polički je šopek medalj, trakov in diplom, v arhivu bo kmalu že tretja samostojna razstava, fotka objavljena tu in fotka razstavljena tam, dobivam dobre besede ljubiteljev fotografije in umetnosti. Nisem si mislila, da me bo moja strast popeljala v takšne razsežnosti, nek avtomatizem pelje vse skupaj naprej, ko se ujameš vanj. Ko doma oznanim kakšno dobro novico o nagradi na kakšni razstavi v tujini, zveni že kičig. In ker je vse skupaj nekako preraslo tisto prav povprečno mejo, pričakujem od sebe vedno več. Brskam po zapiskih na blogu in se sprašujem, zakaj nisem objavila tega in onega, nakar se mi utrne presvetla misel: postala sem preveč kritična do sebe. Nič ni več dovolj dobro za objave, družinske fotke so zapostavljene, vse bi moralo biti picikato, preden postavim na ogled. Tako nekako tudi zvenijo šušljanja za hrbtom fotografskih mojstrov, ko pridejo izpod njihovih prstov kakšne popolnoma povprečne, bog ne daj rahlo faljene in, oj dizaster, neobdelane fotke. Zavoljo kriterijev potem vržem sprotne dogodivščine na Frisbuklo, blog pa, ki nekako (p)ostaja moje parcialno ogledalo, ostaja prazen. Pa ni čisto fer. Življenje mi trenutno ne dopušča pisanega časa za fotografijo, sploh pa ne konceptualno, ki me tako zelo vleče. Pravzaprav sem »fotografom« lahko v sramoto, saj naškljocam sramotno malo materiala. Pač stisnem svojo strast v vsak zadnji kotiček časa, ki mi ostane na voljo in teh ni prav veliko. Tudi dva fotografska ex tempora, ki potekata ta mesec, sem stisnila v okvire nakupa »fasnge«, jutranje poti v službo in poldnevnega izleta na Kozjansko. Čeprav sem imela v glavi nekaj popolnoma drugačnega, ampak to se mi pogosto dogaja. Svoji glavi sem pravzaprav obupno nefunkcionalno orodje. Zelo malo ima od mene. Škoda, to bi veljalo izboljšati.
Ravno sem kot kakšna kokoška brkljala po starem materialu in se ustavila na mojem edinem letošnjem koščku poletja ob morju. V Celjskem Fotosalonu so mi junija za fotko tedna podarili idejo, naj se z dva dni starim novim avtom odpeljem nekaj sto kilometrov na jug do Dubrovnika ter bon za vikend paket v hotelu z dvema zvezdicama. Dovoljšnji zbodljaj za vedno popotovanj željno mene! In smo se odpeljali, še po trgovini dišeči Miško, moj lubi in moja malenkost. Miško je bil že v osnovi presenečenje, prav na hitro mi je padel v življenje, prejšnji avto je že tretjič isti mesec prišel od mehanika z nadpovprečno velikim računom, pa je dan zatem spet nekaj pričelo cviliti in trokirati. V trenutku sem mu odpovedala vso dotedanjo zvestobo in modrostim o ekonomičnosti starih avtov je zmanjkalo tal. Odklenkalo mu je, postal je predrag za svoja leta. Kredit na kredit, pa naj bom tipični svetovljan, do zoba oborožen s pufi, samo da se lahko brezskrbno peljem v novem avtu s petletno garancijo (prav očitno se mi je nekje skisalo, priznam).
In Miško je lepo napredel kilometrov dva čuka, doživel svoj krst pod prvim neurjem s točo, crknil pa je raje čez dva tedna doma, ko smo odhajali s krasnega planinčkanja v Karavankah. Ne bom skoparila pri fotkah, spodaj ekspresni vtisi s poti po jugu. In seveda hvala Fotosalonu za zbodljaj. Samo ne razumem, zakaj na kakšnem fotopopotovanju prek makadama še niso izgubili svojega a in postali Fotoslon.
Reka Neretva.
.
.
.
.
Neretva v svoji z rokavi prepredeni delti gosti pisani rajski vrt.
.
.
.
.
Tuđmanov most, plavajoče mesto in Dubrovnik v ozadju. Križarka lahkotno poplesava po ozkem zalivu in do milimetra natančno bočno parkira v pristan. Termiti se vsujejo, prevohajo mesto, zvečer pa enako organizirano izginejo čez horizont.
.
.
.
.
Gor, gor, gor.... Dubrovnik. Tale fotka se je pred kratkim uvrstila med nagrajene v fotonatečeju podjetja Ajm.
.
.
.
.
Dubrovnik ... življenje na zlati ulici v sončnem zahodu
.
.
.
Še ulice v večerni zarji... pravljične postanejo.
.
.
.
.
glavno ulico je spoliralo že toliko čevljev, da odsev v kamnu spominja na zrcalo neba
.
.
.
ker nismo take sorte, da bi zležavali po plaži, smo se šli krokodajl hunterje, hehe
.
.
.
.
Dubrovnik ... pošljemo naše novodobne urbaniste in prostorske planerje na kašno historično lekcijo?
.
.
.
.
pokrajina Bosne... hiške Trebinja v ozadju
.
.
.
.
Trebinje ... staro mestno jedro ima krasno južno energijo
.
.
.
.
Trebinje. Te so nama še posebno ostale v spominu. Samostanski oskrbnik me je ob ošvrku fotoaparata nesimpatično povprašal, če sem profesionalni fotograf. Očitno alergičen na vse, ki pridejo, posnamejo, poslikajo in potem objavijo njihove lepote, kot da so njihovo delo. Iztok si je vzel debelo uro časa za zgodovinske, politične in humanistične debate in oskrbnik bi ga iz debatnega zadovoljstva najbrž obdržal kar zase. Sem pa zato imela pisan čas za raziskovanje. Čeprav je v notranjosti krasno poslikano modro versko vesolje, sem ga pustila fotografsko nedotaknjenega. Vredu poba je, naj še naprej čuva zgodovino in nekoliko zmeden ponos svojega naroda.
.
.
.
.
Pogled s Crkvine na Trebinje. Spodaj znameniti Arslangičev most, čaščen po totemsko.
.
.
.
.
Dokazni posnetek o debeli in zgodovinsko obilni debati, ki ji nisem bila kos, zato sem se raje posvetila vpijanju ambienta.
.
.
.
.
Hja, ostanki premišljenih dejanj....
.
.
.
.
Dubrovnik v zlati večerni silhueti.
.
.
.
.
Mostar - najslajši košček potovanja. Stari (novi) most.
.
.
.
.
24 m v mrzlo vodo
.
.
.
.
ročna dela v čaršiji
.
.
.
.
gneča s celega planeta ....
.
.
.
Stari most so do koščka natančno rekonstruirali, večino s starimi deli. Pipetkarsko delo v mamutski velikosti.
.
.
aaa, brez tega pa ne gre .... ispekli nam kafu!
.
.
.
.
simpatične Bosanske bejbe
.
.
.
.
še bejbe
.
.
.
.
zgodovinski fakti
.
.
slikoviti Počitelj
.
.
.
.
spomenik žrtvam ob Neretvi
.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar