Zgodilo se je neizogibno... otvorili smo Sprehajanja... in koliko prijateljev imam! Če malo priredim tisto, kar sem dva dni v avtu na glas trenirala, pa sem potem pred vsemi vseeno raje kar prebrala (jojmene, kje je že osnovna šola in tisti nastopi na proslavah...):
Hvala vsem mojim domačim, prijateljem, sodelavcem in foto soodvisnikom. Priznam, da me je dajala huda trema, prvič sem postavila svoje slike na ogled in ker so prve, se tolažim, da bodo druge že malo boljše, tretje pa bodo mogoče že kar vredu. Celo življenje se učimo in rastemo, pa fotografija pri tem ni nobena izjema. Vesela sem, da me vsi moji trpijo z mojimi foto muhami vred, da me v službi spodbujajo, da imam kup krasnih somišljenikov, ki se jim reče Svit. Zlati ste! Hvala vsem, še posebno pa naši direktorici Karmen. In tistim, ki ste me spodbujali, ko sem omahovala.
P.S. Še special thanx: Hvala možu, da redno pojamra, kako pri nas doma vse trpi zaradi moje foto ljubezni. Dejstva, da v fotografijo vlagam zelo malo časa, mu še nisem uspela dopovedat.
Fotke z otvoritve bodo. Ko jih dobim. Tako je pač s fotografi ...
Lahko pa ponudim utrinke, ki sem jih pripravila za Svitov ex tempore, ki je sledil v klubu dve uri po Sprehajanjih. Spet ena simpatična zgodbica.
Nocturne ... meni je blazno všeč in čisto res mi je vseeno, če drugim ni
nisem ji še dala imena ... mi je pa prinesla nagrado v obliki foto revije na temo božičnih aranžmajev iz leta 1960 
O pripravah, dogodku in vtisih bi lahko spisala debel špeh spominov. Očitno je res: prve ne pozabiš nikoli. V naslovu za tremo pride cuker. Dejansko je za tremo prišel cuker. Lepa beseda na lepo besedo in spodbudne misli in pohvale in čestitke in ... kar topila sem se od sladkobe. Ampak kot mi je bilo predlagano: vse to sem zdaj naložila na en lager in ko bodo hudi časi, bom jemala dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar