Kdo si še ni zaželel potovat skozi čas? Pustolovske in nemirne duše daleč naprej, kakšne razočarane pa morda v točno določene trenutke preteklosti, da bi jih pošraufali in servisirali na kakšen drugačen način...
.
.
.
Pravijo, da ni nevarnosti, da bi v preteklosti postali sam svoj dedek ali babica, bolj je problem v slovnici (s časovnim potovanjem se toplopišiči verjetno še niso prav veliko ukvarjali; mogoče bi morala reči »se bodo niso bili ukvarjali«, ali kakorkoli bi to izrazil nekdo, ki je pokukal v naš čas iz prihodnosti in jo odpihal nekam še dlje nazaj o tem poročat), predvsem pa je potovanje v preteklost PZT*. Znanost tovrstne časovne stroje opisuje z nazivi a la »zaprte časolike krivulje« in ponuja preproste recepte za njihovo kreacijo, recimo »vzemi planet Jupiter in ga tako stisni, da ga lahko daš v škatlo in spraviš pod posteljo...« Pri tem je obvezno branje relativnostne teorije šele prvošolski nauk na poti do razumevanja receptur in časovno prostorskih zvarkov. Glede na zahtevnost potovanj v preteklost vsem sanjačem predlagam brskanje po starih foto albumih in Edith Piaf, da se vas prime tisti »Non, je ne regrette rien**«
S potovanjem v prihodnost pa je pravzaprav zelo enostavno. Za tiste malo manj zahtevne zadostuje potovanje s hitrostjo ene sekunde na sekundo. S to dokaj udobno brzino (kadar se dolgočasimo, se sicer zdi veliko manjša) križarimo čez življenje po naši navidez ravni časovni premici.
Če je fizikom verjeti, pa je moč potovanje v prihodnost znatno pospešiti. Posebni del relativnostne teorije namreč pravi, da hitreje ko potuješ skozi prostor, počasneje se giblješ skozi čas. Pojav so potrdili z uporabo hudo natančnih ur, ki so merile čas hkrati na zemlji in na ultrazvočnem letalu; letalski potnik glede na zemeljskega opazovalca pridobi nekaj delcev sekunde. Kozmonavti z vesoljske postaje Mir, recimo, so dolgo leto dni drveli okoli Zemlje s hitrostjo 27.000 km/h in so bili ob koncu misije 4 sekunde mlajši od svojih zemeljskih kolegov.
Razumljivo?
Za skok kakšnih milijon let naprej torej ne potrebujemo ukročene črne luknje ali Jupitra pod posteljo, ampak le kakšno bolj poskočno vesoljsko plovilo. Merilo za poskočnost je pri tem približek svetlobni hitrosti***. Če bi takšna mrcina zmogla 99,9% svetlobne hitrosti, bi v 1 uri časa na ladji preteklo na Zemlji 22 dni. Ko se za devetkami nabere še več devetk, so razlike še norejše. Če bi plovilu do svetlobne hitrosti zmanjkala le še ena biljoninka, bi v enem dnevu ladijskega potnika Zemljanom preteklo 60.000 let. Uradna terminologija pojav imenuje »časovni razteg«, čeprav nam laikom deluje bolj kot nateg. In utopija nam rada zrase v glavah, če nam kdo da dober razlog - takšno potovanje je za našo stopnjo tehnologije namreč utopična ZF; za pospeševanje do svetlobne hitrosti bi potrebovali vse več in več energije, saj se z naraščanjem hitrosti povečuje tudi masa. Bolj kot raste masa proti neskončnosti, večja je potreba po energiji za pospeševanje. Ni vprašanje, kam bi del - vprašanje je, kje bi vzel.
Če je fizikom verjeti, pa je moč potovanje v prihodnost znatno pospešiti. Posebni del relativnostne teorije namreč pravi, da hitreje ko potuješ skozi prostor, počasneje se giblješ skozi čas. Pojav so potrdili z uporabo hudo natančnih ur, ki so merile čas hkrati na zemlji in na ultrazvočnem letalu; letalski potnik glede na zemeljskega opazovalca pridobi nekaj delcev sekunde. Kozmonavti z vesoljske postaje Mir, recimo, so dolgo leto dni drveli okoli Zemlje s hitrostjo 27.000 km/h in so bili ob koncu misije 4 sekunde mlajši od svojih zemeljskih kolegov.
Razumljivo?
Za skok kakšnih milijon let naprej torej ne potrebujemo ukročene črne luknje ali Jupitra pod posteljo, ampak le kakšno bolj poskočno vesoljsko plovilo. Merilo za poskočnost je pri tem približek svetlobni hitrosti***. Če bi takšna mrcina zmogla 99,9% svetlobne hitrosti, bi v 1 uri časa na ladji preteklo na Zemlji 22 dni. Ko se za devetkami nabere še več devetk, so razlike še norejše. Če bi plovilu do svetlobne hitrosti zmanjkala le še ena biljoninka, bi v enem dnevu ladijskega potnika Zemljanom preteklo 60.000 let. Uradna terminologija pojav imenuje »časovni razteg«, čeprav nam laikom deluje bolj kot nateg. In utopija nam rada zrase v glavah, če nam kdo da dober razlog - takšno potovanje je za našo stopnjo tehnologije namreč utopična ZF; za pospeševanje do svetlobne hitrosti bi potrebovali vse več in več energije, saj se z naraščanjem hitrosti povečuje tudi masa. Bolj kot raste masa proti neskončnosti, večja je potreba po energiji za pospeševanje. Ni vprašanje, kam bi del - vprašanje je, kje bi vzel.
S firbci, zasanjanci, hrepenečimi in avanturističnimi je torej tako, da nam še vedno ostaja le naše lastno dojemanje časa. Nikoli ne bomo izvedeli, ali bo v neki oddaljeni prihodnosti svet res lepši in prijaznejši. Ne obstaja stroj, s katerim bi lahko preskočili dni, mesece ali leta, ki nam niso po volji (kdo si recimo ne bi želel preskočiti vsaj kakšne krvave vojne). S časovnimi potovanji je torej preprosto: vse je možno, vse ima potencial, narediti pa se ne da nič.
Dragi moji, Carpe Diem!****
* PZT = prav zares težavno
** v prevodu: »Ne, ničesar ne obžalujem«
*** svetlobna hitrost pa znaša 1000 milijonov km/h
**** Precej praktična krilatica, ki jo je menda prvi zapisal rimski pesnik Horacij tam nekje na prelomu našega štetja. Jemati jo gre kot eksistencialno opozorilo v smislu »jej, pij in se veseli, kajti jutri umremo« ali z nekoliko globine »izkoristi priložnosti, ki se ti ponujajo, kajti življenje je kratko in čas beži - užij dan«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar